Kristjani v postnem času, to je v času pred veliko nočjo, molimo križev pot, ki služi kot duhovna priprava na praznik Jezusovega vstajenja. Če pride nekdo, ki ni kristjan, v cerkev, bo verjetno kaj hitro vprašal, kaj pomeni 14 podob na stenah cerkve? Gre za križev pot, latinsko mu rečemo via crucis, ki je likovna upodobitev Jezusovega trpljenja od trenutka, ko je bil Jezus pred Poncijem Pilatom obsojen na smrt, vse do zadnje postaje, ko ga položijo v grob.
Križev pot ima svojo utemeljitev v evangeljski pripovedi. V zgodovini se je oblikovala pobožnost, ki kristjana spominja, da je naše krščansko življenje v hoji za Kristusom. Jezus sam nas vabi: »Če hoče kdo priti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj« (Lk 9,23). V srednjem veku so bili Frančiškovi bratje tisti, ki so pospeševali to pobožnost, posebej v Sveti deželi. V tem se je posebno odlikoval sv. Leonard Portomavriški (1676–1751). Napisal je čudovit križev pot, ki ga molimo še danes. Sicer pa je v svojem življenju blagoslovil več kot 570 novih križevih potov. Rdeča nit njegovega življenja je bila misel, da je Božji Sin umrl za vsakega izmed nas. Iz tega sta izhajala pobuda in vabilo ljudem, naj pogosto premišljujejo Gospodovo trpljenje. Sveti Leonardo je tako zaslužen, da se je pobožnost razširila in da danes skoraj ni cerkve, v kateri na bi bilo 14 postaj križevega pota. Človek tako podoživlja Jezusov križev pot ob besedi, sliki ali kakšni drugi upodobitvi. Človek mora v doživljanje vključiti svoja čutila, mora slišati, videti …
Križev pot je tako človeški. Jezus povsem človeško trpi, prenaša križ, pada, se srečuje z ljudmi, sprejema usmiljene poglede, pomoč … Kdo se v tej »kalvariji« ne bi našel? Ne glede na to, kako uspešni ali neuspešni smo, koliko imamo ali nimamo, kakšnega značaja smo, smo koleriki ali sangviniki, smo veseli ali zagrenjeni … Jezus je padel, padamo tudi mi. Jezus vstane in s tem pokaže pot vsakemu izmed nas. Padec ni katastrofa, padec ni konec sveta. Božje, sveto je, da človek vstane in gre naprej. Križ, obup, žalost, bolečina, trpljenje – vse to »prisili« človeka, da pogleda resnici v oči. Jezusov križev pot je pot, kjer ni obvozov, kjer ni sprenevedanja … Križev pot je pot resnice.
Postni čas s križevim potom nam razkriva resnico o Jezusu in o nas samih. Resnica križevega pota je tudi naša resnica. Resnica, ki svoj dokončni smisel dobi v praznem grobu v velikonočnem jutru, jutru našega odrešenja.
Kristjani v postnem času, to je v času pred veliko nočjo, molimo križev pot, ki služi kot duhovna priprava na praznik Jezusovega vstajenja. Če pride nekdo, ki ni kristjan, v cerkev, bo verjetno kaj hitro vprašal, kaj pomeni 14 podob na stenah cerkve? Gre za križev pot, latinsko mu rečemo via crucis, ki je likovna upodobitev Jezusovega trpljenja od trenutka, ko je bil Jezus pred Poncijem Pilatom obsojen na smrt, vse do zadnje postaje, ko ga položijo v grob.
Križev pot ima svojo utemeljitev v evangeljski pripovedi. V zgodovini se je oblikovala pobožnost, ki kristjana spominja, da je naše krščansko življenje v hoji za Kristusom. Jezus sam nas vabi: »Če hoče kdo priti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj« (Lk 9,23). V srednjem veku so bili Frančiškovi bratje tisti, ki so pospeševali to pobožnost, posebej v Sveti deželi. V tem se je posebno odlikoval sv. Leonard Portomavriški (1676–1751). Napisal je čudovit križev pot, ki ga molimo še danes. Sicer pa je v svojem življenju blagoslovil več kot 570 novih križevih potov. Rdeča nit njegovega življenja je bila misel, da je Božji Sin umrl za vsakega izmed nas. Iz tega sta izhajala pobuda in vabilo ljudem, naj pogosto premišljujejo Gospodovo trpljenje. Sveti Leonardo je tako zaslužen, da se je pobožnost razširila in da danes skoraj ni cerkve, v kateri na bi bilo 14 postaj križevega pota. Človek tako podoživlja Jezusov križev pot ob besedi, sliki ali kakšni drugi upodobitvi. Človek mora v doživljanje vključiti svoja čutila, mora slišati, videti …
Križev pot je tako človeški. Jezus povsem človeško trpi, prenaša križ, pada, se srečuje z ljudmi, sprejema usmiljene poglede, pomoč … Kdo se v tej »kalvariji« ne bi našel? Ne glede na to, kako uspešni ali neuspešni smo, koliko imamo ali nimamo, kakšnega značaja smo, smo koleriki ali sangviniki, smo veseli ali zagrenjeni … Jezus je padel, padamo tudi mi. Jezus vstane in s tem pokaže pot vsakemu izmed nas. Padec ni katastrofa, padec ni konec sveta. Božje, sveto je, da človek vstane in gre naprej. Križ, obup, žalost, bolečina, trpljenje – vse to »prisili« človeka, da pogleda resnici v oči. Jezusov križev pot je pot, kjer ni obvozov, kjer ni sprenevedanja … Križev pot je pot resnice.
Postni čas s križevim potom nam razkriva resnico o Jezusu in o nas samih. Resnica križevega pota je tudi naša resnica. Resnica, ki svoj dokončni smisel dobi v praznem grobu v velikonočnem jutru, jutru našega odrešenja.
