Človek je to, kar jé, pravijo. Hrana je nekaj, kar določa vse naše življenje. Brez hrane bi umrli. Toda mi, ki živimo v družbi preobilja, tega tako rekoč ne moremo izkusiti. Naši predniki pa so tudi umirali od lakote. Toda danes govorimo o hitri hrani, pa o indijski, mehiški, kitajski hrani, se pravi, o jedeh drugih kultur. Ne zavedamo pa se, da je hrana pravzaprav »naravni zakrament«, tisto, kar nam daje življenje in nam omogoča stik z Bogom.
Pravoslavni teolog Alexander Schmemann (1921-1983) na razumljiv način sodobnemu človeku pokaže, kako je človek prav prek hrane najtesneje povezan z Bogom. Na začetku Svetega pisma lahko preberemo: »Bog je rekel: »Glejta, dajem vama vse zelenje s semenom, ki raste po vsej zemlji, in vse sadno drevje, katerega sadje nosi seme. Naj vama bo v hrano« (1 Mz 1,29). Človek mora jesti, da bi živel. Bog je hotel, da je ves svet hrana za človeka. Ko človek jé hrano sveta, sprejme vase svet, ki ga je Bog ustvaril. Hrana človeku omogoča stik z njim. Vsa živa bitja so odvisna od hrane. Toda človek je edino bitje, ki blagoslavlja Boga za hrano in za življenje, ki ju prejema od njega. Ko je Bog ustvaril človeka, ga je blagoslovil. Prav tako je blagoslovil svet. Ker je človek od Boga prejel svet, ki je blagoslovljen, je njegov naraven odgovor ta, da bo tudi sam blagoslavljal Boga in se mu zahvaljeval. Bog mu v hrani in vsemu ustvarjenemu daje samega sebe – v tem se kaže njegova ljubezen do človeka – človek pa vse to polaga na oltar in daruje Bogu. To je dejanje njegove zahvale Bogu in čaščenja Boga. In prav to je evharistija. Človek je v svojem najglobljem bistvu duhovnik. Je v središču sveta in kot duhovnik zedinja svet v svojem dejanju zahvale in blagoslavljanja Boga, ko svet prejema od njega in mu ga daruje. Zdaj ko človek v evharistiji svet daruje Bogu, ta ni več isti, kot je bil prej. Človek mu je dal pečat ljubezni, svobodnega odgovora na Božjo ljubezen. Svet je snov, s katero človek v evharistiji svobodno odgovarja na Božjo ljubezen. In prav v tem je podoben svojemu Stvarniku.
Vse to razumemo intuitivno in ne potrebujemo racionalnih razlag. Sekularizacija je sicer hrano in prehranjevanje spremenila v nekaj, kar je zgolj v našo korist in užitek. Kljub temu pa ljudje ravnamo s hrano spoštljivo. Ko se družina ali prijatelji zberejo, da bi skupaj obedovali, slutijo da gre za nekaj več, kot le za zadovoljevanje telesnih potreb. Čeprav ne vedo, kaj je ta »nekaj več«, je v njih vendarle želja, da bi slavili življenje, ki je več kot hrana in pijača.
Človek je to, kar jé, pravijo. Hrana je nekaj, kar določa vse naše življenje. Brez hrane bi umrli. Toda mi, ki živimo v družbi preobilja, tega tako rekoč ne moremo izkusiti. Naši predniki pa so tudi umirali od lakote. Toda danes govorimo o hitri hrani, pa o indijski, mehiški, kitajski hrani, se pravi, o jedeh drugih kultur. Ne zavedamo pa se, da je hrana pravzaprav »naravni zakrament«, tisto, kar nam daje življenje in nam omogoča stik z Bogom.
Pravoslavni teolog Alexander Schmemann (1921-1983) na razumljiv način sodobnemu človeku pokaže, kako je človek prav prek hrane najtesneje povezan z Bogom. Na začetku Svetega pisma lahko preberemo: »Bog je rekel: »Glejta, dajem vama vse zelenje s semenom, ki raste po vsej zemlji, in vse sadno drevje, katerega sadje nosi seme. Naj vama bo v hrano« (1 Mz 1,29). Človek mora jesti, da bi živel. Bog je hotel, da je ves svet hrana za človeka. Ko človek jé hrano sveta, sprejme vase svet, ki ga je Bog ustvaril. Hrana človeku omogoča stik z njim. Vsa živa bitja so odvisna od hrane. Toda človek je edino bitje, ki blagoslavlja Boga za hrano in za življenje, ki ju prejema od njega. Ko je Bog ustvaril človeka, ga je blagoslovil. Prav tako je blagoslovil svet. Ker je človek od Boga prejel svet, ki je blagoslovljen, je njegov naraven odgovor ta, da bo tudi sam blagoslavljal Boga in se mu zahvaljeval. Bog mu v hrani in vsemu ustvarjenemu daje samega sebe – v tem se kaže njegova ljubezen do človeka – človek pa vse to polaga na oltar in daruje Bogu. To je dejanje njegove zahvale Bogu in čaščenja Boga. In prav to je evharistija. Človek je v svojem najglobljem bistvu duhovnik. Je v središču sveta in kot duhovnik zedinja svet v svojem dejanju zahvale in blagoslavljanja Boga, ko svet prejema od njega in mu ga daruje. Zdaj ko človek v evharistiji svet daruje Bogu, ta ni več isti, kot je bil prej. Človek mu je dal pečat ljubezni, svobodnega odgovora na Božjo ljubezen. Svet je snov, s katero človek v evharistiji svobodno odgovarja na Božjo ljubezen. In prav v tem je podoben svojemu Stvarniku.
Vse to razumemo intuitivno in ne potrebujemo racionalnih razlag. Sekularizacija je sicer hrano in prehranjevanje spremenila v nekaj, kar je zgolj v našo korist in užitek. Kljub temu pa ljudje ravnamo s hrano spoštljivo. Ko se družina ali prijatelji zberejo, da bi skupaj obedovali, slutijo da gre za nekaj več, kot le za zadovoljevanje telesnih potreb. Čeprav ne vedo, kaj je ta »nekaj več«, je v njih vendarle želja, da bi slavili življenje, ki je več kot hrana in pijača.
