Branko Gradišnik je spreten pisatelj in prevajalec ter pronicljiv kolumnist in humorist. V njegovi zadnji knjigi z naslovom Iskanje izgubljenega zdravja tako beremo, da ima pritisk nekje pri 115 skozi 70, jutranji utrip pa pod 55; da je visok 176 cm in da ima med 67 in 68 kil žive jutranje vage. In zakaj vsi ti podatki? Branko Gradišnik v svoji novi knjigi piše o bolezni in zdravju ter prepleta strokovno literaturo z osebnimi izkušnjami. K poslušanju nočnega programa vabljeni poslušalci, ki bi se "radi ognili belih halj, belih receptov, belih laži, bele žene in črnih misli". Z Brankom Gradišnikom se bo pogovarjal Iztok Konc.
Za vse, ki bi se »radi ognili belih halj, belih receptov, belih laži, bele žene in črnih misli«
Branko Gradišnik je spreten pisatelj in prevajalec ter pronicljiv kolumnist in humorist. V njegovi zadnji knjigi z naslovom Iskanje izgubljenega zdravja tako beremo, da ima pritisk nekje pri 115 skozi 70, jutranji utrip pa pod 55; da je visok 176 cm in da ima med 67 in 68 kil žive jutranje vage. In zakaj vsi ti podatki? Branko Gradišnik v svoji novi knjigi piše o bolezni in zdravju ter prepleta strokovno literaturo z osebnimi izkušnjami.
»Nikoli ne lažem, vedno povem, kar mislim, da je res, čeprav se včasih tudi motim. Mislim, da resnica osvobaja. Nikogar se ne bojim. Sem zelo, zelo srečen človek – glede na okoliščine. Ko sem očeta, ko je bil star devetdeset let, vprašal, kako se počuti, mi je odgovoril: »Primerno okoliščinam.«
Iskanje izgubljenega zdravja
Knjiga Iskanje izgubljenega zdravja govori o zdravju in bolezni, o veselih in zabavnih plateh življenja, pa tudi o bolečih in žalostnih. Gradišnik odkrito piše o sebi, svojem telesu, o tem, kako in kaj razmišlja pa tudi o družinskih članih in njihovih zdravstvenih tegobah.
»V življenju sem dal precej skoz, zdaj pa sem bolj zdrav kot kdaj koli prej. Do zdravja sem prišel na čuden način. Ponekod se je bilo treba »zrihtat«, ponekod pa je zdravje prišlo, ker sem si rekel, da se za to reč ne bom nikoli več zmenil. Ko sem od kakšne reči dvignil roke, je izginila. Pravi hipohonder se namreč ne more posvetiti dvema boleznima hkrati. Če gojiš eno bolezen in se pojavi druga, bo tista prva svojo moč izgubila. No, v knjigi je sedem poglavij, ki pokrivajo področja, ki se mi zdijo glede zdravja pomembna.«
Prvo poglavje je namenil gibanju, naslednje presnovi, tretje bojem znotraj telesa (in z vdiralci), četrto problemom zaznave, peto psihosomatiki, šesto staranju (in zrelosti), sedmo pa pogubnosti današnje medikalizacije.
Čutil sem se živega
Branko Gradišnik pravi, da se je v življenju dolgo iskal. Da so bili časi, ko je bil zapit, zakajen, zaležan, »zabluzen«, zamaščen. Nikotinska, alkoholna in sladkorna odvisnost so ga precej časa držale nazaj.
»Kot mlad in ambiciozen mož sem se kopal v mleku nekega družbenega priznanja. Zelo sem užival, kadar sem bil kdaj nagrajen. Okoli tridesetega leta pa sem opazil, da sem blefer; da nimam pojma, da ne vem, kdo sem, da se ne poznam, da tudi bežim pred tem, da bi sploh začel iskati samega sebe. Takrat sem se odrekel lažem in izmišljanju.«
V tistem obdobju se je odrekel tudi alkoholu in cigaretam. Kasneje se je začel ukvarjati še s tekom. Lotil se je maratona in s somišljeniki ustanovil Ljubljanski maraton. » Na to sem zelo ponosen. To je ena od takih stvari: ne sina, ne hčere po meni ne bo … po meni bosta dva sinova in dve hčeri; ta maraton pa je tudi nekaj povsem neverjetnega, da nam je uspelo.«
Namesto mene pišejo in ustvarjajo ketoni.
Gradišnik v knjigi zapiše, da je v ketozi in da je zato ves čas rahlo evforičen. To dvoje je med sabo povezano – skupna točka je sprememba oziroma drugačen način prehranjevanja. Opustil je enostavne sladkorje oziroma jih zmanjšal na minimum, v prehrano vnesel maščobe in začel s tako imenovano ketonsko dieto.
»Sladkorja nič. Sladkorja že prej nisem jedel, vendar sladkor vstopi tudi skozi stranska vrata. Spomnim se časov, ko sem si v vsako kavo dal žličko medu; ker je to zdravo, vendar med je tudi sladkor. Ketonska dieta je hrbtenica moje poti do zdravja. Do nje sem prišel šele pred tremi leti. To pomeni, da sem potreboval kar štiriinšestdeset let. Vendar … ne vem, če se pri dvajsetih to že da, če se da preskočiti vse faze zorenja … ne vem.«
Pravi, da se še nikoli ni bolje počutil: »Največ, kar je vredno pa je ta miselna jasnost. Zdaj sem star sedeminšestdeset let. Seveda iščem copate in očala, vendar, ko sem v pravi ketozi, vem za vse. Imam dober spomin, zbran sem, skoncentriran, zmožen sem izjemnih prevajalskih dosežkov. Bolj sem tudi ljubezniv in miroljuben.«
Sol zdravja je humor
Pisatelj, kolumnist in prevajalec nam na srce polaga, da je življenje lepše in lažje, če ga spremljajo humor, dobra volja, pozitivizem, veselje. »Če si dobre volje, in smeh je izraz dobre volje, če si dobrodušen in gledaš življenje skozi iskrena očala … če je torej humor, če je smeh izraz dobre volje, je to tisto, kar omogoča večjo odpornost telesa. Telo in duh sta povezana.«
