Tudi pri domačih predelanih mesninah velja biti pozoren na vsebnost solitra ali nitritne soli
Oznaka »domače« pri prehranskih izdelkih prepriča marsikaterega potrošnika, da se odloči za nakup. To potrošniško naravnanost s pridom izkorišča tako prehrambena industrija, kot tudi trgovci. Namreč pogosto se enači domačo hrano z zdravju prijazno hrano. Vendar dejstvo, da je nekaj domače, še ne pomeni, da je tudi zdravo. Dober primer so predelane mesnine: salame, klobase, šunke, hrenovke, paštete in tako naprej.
Ko kupujete salamo pri kmetu, ga povprašajte ali uporablja soliter, nitritno sol ali razsol pri pridelavi mesnine. Znak, da je le te uporabil, je živo rdeča barva, ki v mesninah brez aditivov ni tako izrazita in zato na zraku hitro potemnijo.
Na kaj moramo biti torej pozorni, ko v trgovinah kupujemo predelane mesnine? Kateri aditivi so v takšnih izdelkih zdravju najbolj nevarni? Kako uravnotežiti obroke pri katerih uživamo predelane mesnine in preprečiti, da bi zapadli v prehransko enoličnost?
Zmernost pri mesninah velja tudi zaradi njihove energijske vrednosti. V primerjavi s pustim mesom imajo hrenovke skoraj 2,5 x, domača salama pa kar 4x višjo energijsko vrednost.
