Slovenske arhitektke in oblikovalke bodo ob mednarodnem dnevu žena znova odprle vrata svojih birojev. V Ljubljani, Mariboru in Novem mestu se pridružujejo evropskemu projektu MoMoWo, s katerim želijo svoje delo predstaviti javnosti, študentom, obrtnikom in gradbenim podjetjem. Ekipa Prvega na obisku vam bo z njihovo pomočjo predstavila delo žensk v tem poklicu danes in nekoč, poskušali bomo ugotoviti tudi, zakaj, ko govorimo o pomembnih slovenskih ali tujih arhitekturnih stvaritvah, skoraj vedno omenjamo moške avtorje. Bodite z nami ob 11:30!
Arhitektke ob mednarodnem dnevu žena odpirajo vrata svojih birojev in razbijajo ponekod še uveljavljene stereotipe
MoMoWo je prvi projekt Evropske unije, ki je posvečen ženskam v svetu projektiranja in gradnje. Na dan žensk slovenske arhitektke in oblikovalke v Ljubljani, Mariboru in Novem mestu odpirajo vrata svojih birojev, da bi svoje delo predstavile javnosti, študentom, obrtnikom in gradbenim podjetjem.
V okviru MoMoWa vabijo tudi k ogledu razstave V ospredje III: pionirke slovenske arhitekture, gradbeništva in oblikovanja v galeriji Desa. Kot že ime pove, je njen glavni namen, da se spoznamo z mnogokrat spregledanim delom slovenskih arhitektk. Doc. dr. Helena Seražin z Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU razlaga, da je pred leti na nekem simpoziju s kolegicami ugotavljala, da ne znajo našteti prav veliko arhitekt iz lastnih dežel in sveta: “Seveda je bila prvo ime Zaha Hadid, potem pa tišina.”
Ženske so se lahko na študij arhitekture v Avstro-Ogrski vpisale šele po letu 1918. Prva slovenska arhitektka Dušana Šantel je diplomirala 17. marca leta 1932 pri profesorju Ivanu Vurniku. Omeniti bi bilo treba še prvo Plečnikovo diplomantko, ki je diplomirala le dober mesec za Dušano Šantel, in sicer Gizelo Šuklje. Na gradbeništvu je bila prva diplomantka prav tako leta 1932 Sonja Lapajne Oblak, ki je tudi za dolgo časa ostala edina diplomantka na področju gradbeništva.
Tudi prvo redno profesorico je ljubljanska Fakulteta za arhitekturo dobila zelo pozno. Leta 2014 je ta naziv dobila dr. Živa Deu.
Stereotipi so še vedno prisotni tudi zunaj akademskih voda. Kot pravi arhitektka Lenka Kavčič, direktorica festivala Odprte hiše Slovenije, so razlike v obravnavi žensk in moških v tem poklicu, kljub temu, da imajo enake strokovne izpite, enako znanje, so dali skozi enako usposabljanje, opazne.
Na gradbišču so mi že rekli, da čakajo arhitekta, da jim da navodila. Arhitekta – torej moškega. Mogoče je reči arhitektka prezagonetno … Miselnost je še vedno taka, da ženske lahko izbirajo zavese. To bo v redu. Da bi kaj večjega zgradile, bomo pa vprašali kolega, ki zna.
Dodaja še, da gre za ekstremne situacije, saj seveda obstajajo tudi prakse, kjer so ženske cenjene in enakovredne. Se ji pa zdi, da morajo ženske v tem poklicu v svoje stvaritve vložiti veliko več dela, da pridejo do enakih rezultatov kot moški. Barbara Viki Šubic, vodja Centra arhitekture Slovenije, ki bo v prihodnje vodil in nadaljeval projekt V OSPREDJE: Prve slovenske arhitektke, oblikovalke, gradbenice, je razložila od kod izvirajo stereotipne predstave.
Leta 1908 se je šele lahko vpisalo prvo dekle na univerzo in mislim, da se ti predsodki oz. ti načini razumevanja in vedenja vlečejo že iz tistih let.
Barbara Viki Šubic je s sodelavci v Centru arhitekture Slovenije sodelovala pri pripravi razstave Helene Kotler Vurnik. Med raziskovanjem njenega življenja in dela so ugotovili, da je se je Helena šolala na Dunaju v šoli za dekleta, omenjenega leta pa se je lahko vpisala na univerzo in se izšolala za akademsko slikarko.
