K-pop je izdelek južnokorejske kulturne industrije

K-pop je milijonski posel, k-pop idoli pa dragi izdelki, ki jih kot po tekočem traku ustvarjajo založbe

foto: ktphotography/pixabay

Po krizi konec 90. let 20. stoletja so v Južni Koreji naredili strateški premik na trge informacijskih vsebin in kulturne industrije. Gangnam style južnokorejskega glasbenika Psyja je bila prva skladba, ki je korejski pop oziroma k-pop ponesla na Zahod. Videospot z nenavadnimi plesnimi gibi je leta 2012 obnorel svet, na Youtubu je to postal video, ki je prvi presegel milijardo ogledov. K-pop je sicer žanr, ki je nastal v 90. letih 20. stoletja. Izak Košir, glasbeni novinar in spletni urednik Mladine, pravi, da gre za mešanico različnih žanrov, ki jih poznamo v sodobni popularni glasbi:

Gre za mešanico popa, hiphopa in marsičesa drugega. To je odvisno od posameznega izvajalca oziroma izvajalke.

Skoraj po pravilu v teh skladbah slišimo vsaj kakšno angleško besedo, pogosto v naslovu.

Temu bi v slengu rekli varka, gre za trik. Skladbe namreč tako lažje najdemo na različnih platformah na svetovnem spletu.

K-pop je eden glavnih elementov korejskega vala, torej glavni izvozni izdelek južnokorejske popularne kulture, ki jadra na krilih interneta in družabnih omrežij. Zato doseže predvsem mlade, starostno skupino, ki na spletu preživi največ časa. Tam vsakodnevno spremljajo svoje idole, se družijo z drugimi oboževalci in kupujejo vse, kar je povezano z njihovo najljubšo skupino. K-pop je milijonski posel, k-pop zvezdniki oziroma idoli, kot jih imenujejo, pa dragi izdelki, ki jih kot po tekočem traku ustvarjajo založbe. Pred svojim debijem morajo fantje in punce trdo trenirati več let, tako ples kot petje in nastop. Številni gredo tudi na lepotno operacijo, videz je namreč eden pomembnejših elementov tega žanra. Upoštevati morajo stroga pravila vedenja, oblačenja, zasebnega življenja pa pravzaprav nimajo. Vse v zvezi s k-pop idoli je dobro premišljeno, da se le dobro prodaja. O k-popu smo se pogovarjali tudi s predavateljem korejske književnosti na filozofski fakulteti v Ljubljani. Byoung Yoong Kang je povedal, da je šele zdaj v Sloveniji postal pozoren na k-pop.

V Koreji sem ga ignoriral, saj sem mislil, da je to le vladna propaganda ali promocija podjetij zabavne industrije. Zdaj pa mi študent na vprašanje, zakaj se je odločil za študij koreanistike, odgovori: ‘Zaradi k-popa.’ Resnično! Na Zahodu je veliko ljudi, ki imajo res radi k-pop. Čeprav ne znajo korejsko, si zapomnijo besedila v korejščini.

Čeprav se je model najstniške glasbene skupine z Zahoda preselil na Vzhod in od tam spet nazaj na Zahod, se je vrnil v drugačni obliki. Izak Košir meni, da je prav zato tako priljubljen:

Ameriški in britanski dekliški in fantovski bendi niso imeli toliko kiča. K-pop je zelo umeten. Kič pa je vedno in. Mislim, da bi k-pop lahko preimenovali tudi v kič-pop.

K-pop ima tudi temne plati, ki so se razkrile po samomoru idola ene od skupin. Hiperproduktivnost, perfekcionizem in diskriminacija na podlagi videza so v povezavi s spletnimi družabnimi omrežji slaba kombinacija za duševno zdravje. Ne le k-pop idolov, temveč kar celotne južnokorejske družbe.