Ko v Južni Koreji šolski zvonec naznani konec pouka, mnogi otroci odidejo na trening taekwondoja. Čeprav so to tradicionalno korejsko borilno veščino po množičnosti prehiteli nekateri drugi športi, pa v srcih prebivalcev polotoka jutranje tišine še vedno ohranja prav posebno mesto. V olimpijski rubriki Podobe Koreje se bomo tokrat oblekli v dóbok, spoznali taekwondo in besedo čast napisali z velikim Č.
V muzeju Taekwondowon tudi odtisi dlani in stopal ter dobok slovenskega reprezentanta
Ko v Južni Koreji šolski zvonec naznani konec pouka, mnogi otroci odidejo na trening taekwondoja. Čeprav so to tradicionalno korejsko borilno veščino po množičnosti prehiteli nekateri drugi športi, pa v srcih prebivalcev polotoka jutranje tišine še vedno ohranja prav posebno mesto.
Za taekwondo so značilni hitri, visoki in močni udarci z nogo ter blokade. Da gre za borilni šport številka ena v Južni Koreji, pritrjuje trener in lastnik črnega pasu peti DAN Kristijan Kovačič. Deželo je obiskal lansko poletje, ob svetovnem prvenstvu v taekwondoju. “Že takoj, ko smo prišli, smo imeli v grlu cmok. To je vendarle domovina tega športa; tam imajo tisti, ki tekmujejo v njem, status zvezdnikov. Tam se vse vrti okrog taekwondoja. Športnike poznajo čisto vsi. Ko smo prispeli in videli, na kakšnem nivoju je vse organizirano, kaj vse se tam dogaja, kaj vse imajo, nam je bilo jasno, da gre za povsem drugačen pristop.”
Čast ima v taekwondoju veliko začetnico
Taekwondo izhaja iz tisočletne korejske tradicije, nekatere prvine pa je prevzel tudi iz japonskih in kitajskih borilnih veščin. Beseda taekwondo je sestavljanka. Tae pomeni stopalo ali udarec z nogo, kwon je pest ali udarec z roko, do pomeni pot.
Moderni taekwondo se je oblikoval v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Oče sodobne različice general Choi Hong Hi je nekoč zapisal, da je najpomembnejši cilj taekwondoja izmikanje spopadu. Ta sposobnost po njegovem temelji na humanosti, pravičnosti in modrosti ter prepreči zastraševanje šibkejšega, kar pripomore k izgradnji boljšega in bolj miroljubnega sveta.
Kontaktni šport, kjer nokavti niso redki
V sedemdesetih se je taekwondo razdelil na dve vplivnejši veji: na tradicionalnejšo ITF-različico, v kateri je blestel Tomaž Barada, in olimpijsko WTF-verzijo, v kateri zdaj tekmuje slovenski reprezentant Ivan Trajković. “Taekwondo je polno kontakten šport. Dovoljeni so nokavti in tudi sam sem že izkusil obe strani. Tekmovalci imamo elektronske oklepe in čelade, ki same zaznajo moč udarca. Na stopalih imamo senzorje in kadar dovolj močno udarimo, sistem zabeleži točko. Kot tekmovalec ne veš, kako močno moraš udariti, zato vedno udariš na polno.”
Ivan Trajković je lastnik črnega pasu tretji DAN. Na lanskem svetovnem prvenstvu v zibelki taekwandoja je osvojil bronasto medaljo. Prireditelji so vsem dobitnikom kolajn odvzeli odtise rok in stopal, ki so zdaj skupaj s popisanimi doboki na ogled obiskovalcem muzeja Taekwondowon. Ko obleče svoj dobok, je Ivan Trajković pripravljen na boj.
“To je naša uniforma. Dobok je zelo podoben kimonu in je narejen iz sodobnih visoko-tehnoloških materialov. Zaščitno opremo sestavljajo rokavice, ščitniki za golenice, podlakti, zobe in genitalije. Zraven spada še elektronski sistem, ki pokriva nanožnice s senzorji, oklep in čelado. Sistem sam zabeleži dovolj močne udarce z nogo, udarce z roko pa mora priznati sodnik.”
Priljubljen po vsem svetu
Atraktivna in dinamična korejska borilna veščina je med najbolj priljubljenimi športi, pojasnjuje Kristijan Kovačič (WTF Slovenija). “V svetovno Zvezo je včlanjenih 208 držav. S taekwondojem naj bi se po zbranih podatkih ukvarjalo nekje od 70 do 80 milijonov ljudi. To je šport številka ena v Južni Koreji in Iranu, številka dve v Mehiki in Turčiji. V državah, ki niso vezane na žogo, je tako rekoč v ospredju taekwondo.”
Strokovnjaki, profesionalni in rekreativni športniki so si enotni, da taekwondo ne krepi le telesa, pač pa tudi duha. Z njim se lahko priučimo spoštovanja in samodiscipline, s tem pa tudi osebnostno zrastemo.
