Kaj poleg kimčija še zaznamuje tamkajšnjo kulinariko, kako postrežejo obrok in ali tudi v Južni Koreji množično gledajo kuharske šove?

Priprava kimčija je uvrščena na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine. Leta 2013 je vpis predlagala Južna Koreja, dve leti pozneje še Severna Koreja.

Korejska kuhinja je vse bolj priljubljena tudi na Zahodu. Prvo korejsko restavracijo smo lani dobili tudi v Sloveniji. Za Bežigradom v Ljubljani lahko tako poskusite bibimbap, gimbap, tokpokki in tri različice tipične korejske zelenjavne priloge kimči. Kot pravi Hyewon Yang, ki že osem let živi v Sloveniji, je kimči na mizi ob vsakem obroku:

Fermentirano soljeno zelje ali korejska redkev oziroma pivska repa, kot ji rečete v Sloveniji, je stalnica in je vedno na mizi. Kimči začinimo s čilijem, česnom, ingverjem, ribjo omako ali soljeno morsko hrano, sardelami ali hobotnico. Vsaka družina ima svoj recept, nekatere družine še vedno pripravljajo kimči enkrat letno, kar je poseben dogodek. V južnem delu Koreje pripravljajo bolj pekoč kimči, v severnem, od koder prihaja moja družina, pa ne uporabljamo toliko začimb. Naš kimči ima zelo blag okus, vanj tudi ne dodamo morske hrane.

Tradicionalno jedo iste stvari za zajtrk, kosilo in večerjo, vsak obrok pa je sestavljen iz riža, juhe, prilog in glavne jedi. Na mizo prinesejo vse naenkrat. Postrežba hrane in posamezne jedi se tako od slovenske precej razlikujejo, sestavine pa so pravzaprav podobne slovenskim – zelenjava, govedina, svinjina in perutnina. No, krompir boste v korejski kuhinji težko našli.

Južna Koreja se je preobrazila iz pretežno poljedelske v hiper produktivno urbano družbo, kar je vplivalo tudi na način prehranjevanja. Kar 30 odstotkov ljudi namreč živi v enočlanskih gospodinjstvih, večino svojega časa preživijo na delovnem mestu ali na poti. Časa za pripravo številnih jedi, ki naj bi bile na mizi ob vsakem obroku, ni dovolj.

Življenjski stil se je močno spremenil. Mladi ljudje se morajo tako odločiti, ali jedo zunaj ali pa prilagodijo svoje prehranjevalne navade samskemu življenju. Poenostavijo priloge ali pa jedo le glavno jed. Kultura prehranjevanja se zdaj spreminja.

Hyewon še pojasnjuje, da še pred desetletji korejska hrana ni bila tako pekoča. Vzrok je morda bolj stresen življenjski ritem, saj naj bi pekoča hrana pospešila izločanje hormonov, kot je denimo serotonin, ki ublaži negativne posledice stresa.

Hrana ima v digitalni družbi posebno mesto. V Južni Koreji je že več let priljubljen mukbang – objavljanje videoposnetkov hranjenja. Vse se je začelo pred približno 15 leti z razvojem hitrega interneta in popularizacijo družabnih omrežij. Pojavil se je nov obred – slikanje hrane pred vsakim obrokom. Pozneje pa so se pojavili videoposnetki ljudi, ki se snemajo med obroki. Kot pravi Hyewon Jang, v Koreji obstajajo tudi profesionalni snemalci, ki zaslužijo ogromno denarja s tem, da pred kamero jedo velike količine hrane, drage jedi ali pa doma pripravljeno hrano. Mukbang videe, ki jih danes najdemo tudi na Zahodu, ustvarjajo tako imenovani BJ-ji oziroma broadcast jockeyi, štejejo oglede in naročnike v milijonih. Od kod priljubljenost? Morda ljudje ne želijo jesti sami, morda gre za fetiš, Hyewon pa meni, da gre verjetno tudi za zadovoljevanje želje po hranjenju prek nekoga drugega.

Korejci se zelo obremenjujejo s svojim videzom, še posebej s težo. Veliko jih pravi, da so na dieti in morajo shujšati, biti bolj fit. Ljudje se zelo obremenjujejo s tem, koliko kalorij zaužijejo. Zato so srečni, če lahko gledajo nekoga, ki poje velike količine hrane.

Urška Henigman