Po priljubljeni knjižni junakinji je poimenovan sindrom, pri katerem nas vidno zaznavanje 'pretenta'
Ko se domišljijski svet preseli v resničnost
Gotovo ste se tudi vi, že v otroštvu, ob prebiranju knjig, srečali z deklico Alico, ki je skozi zajčjo luknjo vstopila v čudežno deželo, kjer so se mačke režale, zajci bili imenitno oblečeni, Alica pa se je, če si je privoščila vsebino stekleničke z napisom »izpij me«, pomanjšala, kolaček z napisom »pojej me«, pa jo je povečal.
Kaj pa, če vse ni tako domišljijsko in nas naše vidno zaznavanje res pretenta, da kaj zaznavamo večje ali manjše, kot je v resnici, oziroma, da se tudi sami znajdemo v svetu, ki ga v resnici ni?
Prav po knjigi Lewisa Carolla, Alica v čudežni deželi, je sindrom dobil tudi ime – Sindrom Alice v čudežni deželi (nekateri ga poimenujejo tudi Toddov sindrom, po dr. Johnu Toddu, ki je to stanje opisal leta 1955).
Kot je za našo oddajo pojasnil primarij Igor M. Ravnik, ta sindrom ni pogost, je pa najpogostejši v otroštvu in sčasoma navadno izzveni.
Naši možgani se tako odzivajo na neke zunanje dejavnike
“To je nekaj sekundi delirij, ki pa ni psihoza”
Je pojasnil naš sogovornik, ki je poudaril tudi, da je pomembno pomiriti starše, ki se ob takšnih trenutkih ustrašijo, gre pa za odziv možganov na zunanje dejavnike, kot je lahko neka okužba, povišana temperatura in tako naprej.
Če uporabimo strokovne izraze kot so mikropsija, makropsija, poliopsija, dismegalopsija … to najbrž za večino še ne pove kaj dosti. Kako sindrom Alice v čudežni deželi doživlja posameznik? Primarij Igor M. Ravnik je orisal nekaj primerov:
“…otrok recimo reče: ‘Mami, ne tako na glas govoriti!’ pa mamica govori enako kot sicer, ali pa: ‘Zakaj pa tako hitro govoriš?’ kjer gre za neko izkrivljeno percepcijo časa, ali pa otrok reče: ‘Joj oči, zdaj gre pa čas tako počasi!’. Lahko pride tudi do motnje telesne sheme, to je otrokom ponavadi najbolj strašljivo, ker doživljajo, da jim rastejo prsti, ali pa da so majhni in imajo velike roke pa da se knjižna omara podira, da knjige letijo proti njim, da ima čisto mrzle prste/…/ to traja nekaj minut in otrok se tega spominja, zato se je koristno z njim o tem pogovoriti.”
In zakaj je ta pojav najpogostejši prav pri otrocih? Eden od razlogov je v razvoju možganov.
“Zavorni mehanizmi pri otroku še ne dozorijo in je to eden od razlogov. Otroški možgani v razvoju so občutljivejši in to ponavadi izveni do konca pubertete in jaz teh pojavov pri starejših od 16 let nisem srečal”.
To pa ni edini sindrom, ki je povezan z ukrivljeno percepcijo vizualnih zaznav. O sindromu Charlesa Bonneta, ki je veliko bolj pogost, sploh pri starejši populaciji, pa v eni od prihodnjih marčevskih oddaj!
