Južnokorejska sedma umetnost nam je še vedno v veliki meri neznana. Mednarodni preboj je dosegla na prelomu tisočletja. Danes imajo kar nekaj etabliranih režiserjev kot so Jang Sun-woo, Kim Ki-duk, Hong Sang-soo, ki so prisotni na številnih festivalih po svetu.

Njihova produkcija nagovarja tako festivalsko občinstvo kot tudi občinstvo v velikih kinematografskih središčih

Sodobni južnokorejski film se je šele nekje na prelomu tisočletja uspešno prebil v mednarodne vode. Iz tako imenovane klasične produkcije je prodrl le domačijski triler Hanyo (Gospodinja) iz leta 1960, ki ga je pozneje restavriral tudi Martin Scorsese, pojasnjuje filmofil in dolgoletni programski direktor Liffa Simon Popek:

“Zelo odmeven je bil leta 2003 Oldboy (Stari). To je bil takrat največji hit. Ta film je bil tudi nagrajen na festivalu v Cannesu in režiser Park Chan-wook je takrat postal mednarodna zvezda, pozneje je posnel tudi angleško govoreči film z Nicole Kidman.”

Zadnja stvaritev princa južnokorejskega filma, kot so ga oklicali mednarodni mediji, je erotična drama Agassi (Služkinja), ki temelji na literarni predlogi romana o ženskem uporu moški nadvladi britanske pisateljice Sarah Waters in v kateri viktorijansko Anglijo zamenja polotok jutranje tišine v 30. letih prejšnjega stoletja. Guardian je zapisal, da gre za bleščeče nenavaden in dražljiv film. Drugo veliko mednarodno uveljavljeno južnokorejsko ime je Bong Joon-ho:

“Uveljavil se je s sijajnim trilerjem Memories of murders, ki ga pri nas na žalost nismo nikoli videli, vsaj ne v kinih. Postal je prva Netflixova zvezda. Bong Joon-ho je za Netflix posnel film Okja v ameriški produkciji z veliko mednarodno zasedbo, v kateri igrajo denimo Tilda Swinton in številni drugi. To je film, ki je bil lani v tekmovalnem programu Cannesa in takrat se je zgodil tudi velik škandal, češ da Netflix ne bo predvajal svojih filmov v kinih.”

Nekateri južnokorejski avtorji so resnično velemojstri, meni Simon Popek:

“Njihova posebna kakovost je, da znajo z eno inteligentno vsebino, hkrati pa tako privlačno, nagovoriti obe tržišči, tako festivalsko občinstvo kot tudi multiplex občinstvo.”

Južnokorejsko filmsko tržišče je z več kot 50 milijoni prebivalcev samozadostno in komercializirano. Pravi hit so romantične komedije.

“Izvažajo pa svoj art film. Zelo so prisotni na festivalih, imajo etablirane režiserje tipa Jang Sun-woo, Kim Ki-duk, Hong Sang-soo, ki ga tudi velikokrat zavrtimo na Liffu. To je tudi meni zelo ljub režiser. Lani je posnel štiri celovečerce. Tudi jaz sem imel leta na Liffu, ko sem vrtel po dva njegova filma, ampak to so zelo posebni filmi. To so komedije v narekovajih. Gre za poseben tip humorja. To ni humor, da bi se krohotal. Lahko bi jim rekel, čeprav izraz ni pravi, intelektualne komedije.”

Barbara Belehar Drnovšek