Zakaj sploh potrebujemo spomenike?

Kako se v javnem spomeniku združijo zgodovinski spomin, simbolna likovna podoba in prostorska umestitev, da bi se navsezadnje oblikovala identiteta neke skupnosti

Spomenik Edvardu Kocbeku v ljubljanskem Tivoliju
foto: Wikimedia Commons

Javni spomeniki gotovo ne pomagajo zbirati vode. Tudi živeža ne pomagajo hraniti, zaradi njih menjava blaga in storitev ne poteka nič bolj gladko in mest, sredi katerih stojijo, očitno ne zmorejo ubraniti pred napadalci. Javni spomeniki, drugače rečeno, nimajo nikakršne razvidne praktične oziroma utilitarne funkcije. In vendar so sestavni, nemara celo nujni del urbane krajine, vse odkar so se pred kakimi petimi tisočletji oblikovale prve mestne držav. Od takrat se je v tehnološkem, ekonomskem in političnem smislu menda spremenilo skoraj vse, toda spomenike vztrajno postavljamo še naprej. Zakaj neki? Zakaj družba, kakršna je, na primer, sodobna slovenska, potrebuje spomenike? – Eden izmed gostov tokratne Intelekte, antropolog dr. Božidar Jezernik, pravi takole:

“Nobene skupnosti ni brez skupnih spominov in vsaka skupnost, ki se oblikuje, mora, kot je rekel znani francoski filozof in zgodovinar, Ernest Renan, v svojem znamenitem predavanju leta 1882, nekaj skupaj pomniti pa tudi nekaj skupaj pozabiti. In pri tem ji pomagajo prav spomeniki. To je njihova praktična vrednost.”

Javni spomenik je torej tudi uporaben. A pri tem ne gre prezreti, da so nekateri spomeniki bolj uporabni, drugi pa manj. Pri nekaterih se zgodovinski spomin, likovno-simbolična upodobitev in urbanistično-prostorska umestitev pač zelo posrečeno dopolnijo, spet pri drugih manj. Kakšen je torej recept za postavitev spomenika, ki bo živ sredi svoje skupnosti? – Odgovore na to vprašanje smo iskali v pogovorih z Božidarjem Jezernikom pa antropologom Danom Podjedom, arhitektko Marušo Zorec in umetnostnim zgodovinarjem Gojkom Zupanom.