So stara mestna jedra pri nas le še ostaline preživete preteklosti?

Pred nekaj  nekaj desetletji so stara mestna jedra v številnih deželah, ne le pri nas, veljala za ostaline preživete preteklosti, ki se je je treba znebiti. Celo načrtovalci novega Pariza so bili prepričani, da bi bilo najbolje stari Pariz porušiti in na istem mestu zgraditi novega. Pa se to na srečo ni zgodilo. Zgodilo pa se je to, da so stara mestna jedra postala prebivališča šibkejšega družbenega sloja in s tem pospešeno izgubljala pomen.

To kljub temu, da so stavbe in mesta orodje in muzeji časa, kot je zapisal sloviti finski arhitekt Juhani Pallasmaa. Pri svojem raziskovanju pomena starih mestnih jeder je spoznal, da mesta nimajo prihodnosti, če ne morejo prijeti roke svoje lastne preteklosti. Obveljalo je prepričanje, da so stara mestna jedra polna starih, razpadajočih hiš, ki jih razjeda predvsem zdravju škodljiva vlaga. Takšno prepričanje se je obdržalo v desetletjih, v katerih so se gradile nove mestne četrti iz novih, sodobnih, cenejših  in vsestransko praktičnih materialov. Toda tudi ta doba je prišla do svojega konca. Hitreje kot je bilo pričakovati.

Izkazalo se je, da so nova naselja zgrajena iz materialov, ki so človeku bolj škodljiva kot opeka in les, saj oddajajo razne pline in so temperaturno zelo težko prilagodljiva. Nova naselja so postala prebivališča bistveno večje množice ljudi, ki so vse bolj odtujeni drug od drugega. Stara mestna jedra pa so grajena iz materialov, ki so za človekovo zdravje veliko bolj primerna. Gre za manjše objekte, v katerih živi manj ljudi, ki so v bistveno globljem medčloveškem stiku kot v naseljih-mravljiščih.

In ne nazadnje stara mesta so priče svoje lastne kulturne preteklosti in umetniške vrednosti. Zato so jih začeli prenavljati, še prej razglašati za pomembno in zavarovano kulturno dediščino. Stara mesta so se začela med seboj povezovati, kot pri nas v Združenje zgodovinskih mest Slovenije, postala so pomembna kulturna ponudba dežel v nenehno se razvijajočem se turizmu in tako naprej. Struktura prebivalstva se spreminja, danes v starih mestnih jedrih živijo ljudje, ki to štejejo za vrednoto.

Kot bomo slišali v Nedeljski reportaži, našim starim mestnim jedrom kaže dobro, žal pa je dežela v zadnje pol stoletja izgubila eno svojih temeljnih značilnost, saj je bila dežela utrjenih gradov in graščin, izgubila pa je tudi skorajda pravljično podobo podeželja, ki je slovelo po svoji značilni in čisto posebni podeželski arhitekturi.

Jurij Popov