Jaša

Slikar, večmedijski umetnik in perfomer o svojem ustvarjanju v Ljubljani, Benetkah in New Yorku

Jaša
foto: Goran Dekleva

Eno najvitalnejših, najizzivalnejših pa tudi mednarodno najbolj odmevnih oziroma uspešnih imen na slovenski vizualni sceni danes je gotovo Jaša. To je umetniško ime Jaše Mrevljeta–Pollaka, ki spaja elemente videa, performativne in konceptualne umetnosti, glasbe ter slikarstva, da bi navsezadnje ustvarjal tako imenovano site-specific art, se pravi: s prostorom določene instalacije, pogosto z omejenim časom trajanja. Slišati je zapleteno, toda Jaša je prepričan, da lahko šele s takim, večmedijskim pristopom med gledalci zbudi občutek, da pri umetnosti ne gre le za nekakšno neobvezno igračkanje v neki vzporedni, avtonomni ali zgolj navidezni realnosti, ampak da gre za resnično izkušnjo, ki terja njihov poln emocionalen in intelektualen angažma, ki mora nato odmevati tudi v ekonomski, družbeni in politični stvarnosti, ki jo živimo.

In zdi se, da mu to tudi uspeva. Leta 2015 je, na primer, predstavljal Slovenijo na znamenitem beneškem likovnem bienalu; leto pozneje je v New Yorku sodeloval z Ulayem, legendarnim nemškim začetnikom tako imenovane performativne umetnosti; ameriški umetnostni zgodovinar Noah Charney pa ga je pred nekaj meseci v intervjuju za internetni portal MMC postavil ob bok impresionistom, Zoranu Mušiču in skupini Irwin kot tistim presežkom slovenske likovne ustvarjalnosti, ki utegnejo v prihodnje najbolj zanimati mednarodni umetnostni trg.

Kako torej Jaša razmišlja o svojem ustvarjanju? Kaj hoče z njim doseči? – Preverjamo v prvem Razkošju v glavi v letu 2018.