Kako igranje glasbila vpliva na nas?

So imeli Mozart, Jimi Hendrix in Miles Davis drugačne možgane od ljudi, ki se ne ukvarjajo z glasbo?

© SCANPIX SWEDEN, Stockholm, Sverige, 2000-06-06, Foto: SCANPIX Scanpix Code 20360 ***ARKIVBILD 1967-05-24*** Gitarrlegenden Jimi Hendrix pŒ Gršna Lunds scen.
foto: Wikipedia

V oddaji Možgani na dlani smo že slišali, da poslušanje glasbe aktivira precejšen del možganov in lahko zelo pozitivno vpliva na naše počutje. Tokrat pa smo govorili o pozitivnih učinkih ukvarjanja z glasbo – učenje igranja na inštrument namreč aktivira cele možgane, pravi kognitivna znanstvenica na Filozofski fakulteti Anka Slana Ozimič. Aktivira slušne predele možganov, tiste, ki so zadolženi za premikanje telesa, pa sprednje dele, ki nadzorujejo naše gibanje, glasbenik mora zaznati ritem in melodijo.

“Možgani glasbenikov, predvsem tistih, ki so začeli trenirati v zgodnjem otroštvu, se prav fizično razlikujejo od možganov neglasbenikov. Če bi pogledali njihove možgane, bi videli, da so na nekaterih predelih debelejši, da je na primer njihova možganska skorja na nekaterih predelih debelejša. Gre predvsem za tiste dele, ki so vključeni takrat, ko glasbo izvajamo.” 

Raziskovalci so na primer odkrili, da se pri violinistih poveča predel možganov, ki je zadolžen za premikanje leve roke oz. tiste, ki drži vrat violine in pritiska na strune.

Izvajanje glasbe pa vpliva tudi na druge dele možganov in ne le na “glasbene” sposobnosti človeka. Glasbenik se mora namreč skladbo naučiti na pamet, jo pozorno in vztrajno vaditi, če ne igra sam, hkrati posluša druge glasbenike in pevca, glasbo sam doživlja in interpretira. Strokovnjaki govorijo o boljši pozornosti, ustvarjalnosti, delovnem spominu, kognitivnih sposobnostih, samopodobi, vztrajnosti in disciplini glasbenikov – torej o pozitivnih učinkih ukvarjanja z glasbo na motoričnem, intelektualnem, socialnem in čustvenem področju posameznika.

Klasika vs. jazz improvizacija

Vsako glasbilo ima svoje posebnosti, prav tako zvrsti glasbe. Se med igranjem Beethovnove Fur Elise in improvizacije pri obeh glasbenikih odvijajo podobni ali zelo različni možganski procesi? Anka Slana Ozimič pravi, da zelo različni.

“Raziskave so pokazale, da se med improviziranjem izklopijo deli spredaj v možganih, ki so odgovorni za nadzor nad preostalimi deli možganov. Če se torej ti deli izklopijo, imajo potem tisti bolj “umetniški” deli možganov večjo svobodo. Tako svojo izkušnjo opisujejo tudi na primer jazz glasbeniki, ki pravijo, da pri improviziranju ne čutijo nobene kontrole, da se samo prepustijo toku. Ravno obratno pa je pri izvajanju na primer klasične glasbe ali pa katerekoli druge, ki jo imamo že od prej “naštudirano”, ko točno vemo, kaj in kako bomo zaigrali. Takrat pa so ti sprednji deli možganov zelo zelo pomembni, saj moramo znati nadzorovati vse ostale možgane. Sprednji deli možganov nam bodo pomagali vzdrževati neko trenutno dogajanje in bodo drugim delom možganov pošiljali impulze – zdaj moram premakniti roko tako, s takšnim pritiskom in tako naprej. Tako da so procesi zelo različni.”

Za glasbeno spremljavo oddaje pa smo se obrnili na naš radijski arhiv in k radijskim kolegom: glasbenemu uredniku Mateju Jevnišku in dvema članoma našega Big Band RTV Slovenija Blažu Jurjevčiču in trobentaču Tomažu Gajštu. Vsi so odlični glasbeniki, niso pa glasbeni savanti. Veste, kdo je savant? Odgovor najdete v naši oddaji in v spodnjem posnetku.