Eden največjih dramatikov William Shakespeare je v svoji igri Kakor vam drago monolog melanholičnega Jaquesa začel z besedami: »Ves svet je oder, možje in žene v njem so le igralci…« Vendar je misel, da je svet gledališče in ljudje v njem le interpreti vlog, ki jim jih je v svoji drami določil Bog, veliko starejša.
Predstava o tem, da vsak človek igra svojo vlogo, je bila živa že v spisih znamenitega grškega filozofa Platona. Ena izmed njegovih najlepših prispodob je podoba o votlini, v kateri prikazuje več nivojev človeškega bivanja. Nekateri ljudje živijo priklenjeni v temni jami in so zmožni gledati le sence predmetov, ki jih nosijo drugi mimo ognja. Spet drugi so sposobni uzreti predmete, vendar samo tiste, ki jih je v jami naredil človek. Le redki stopijo iz votline, da – zaslepljeni od bleščave prave luči, luči sonca – lahko gledajo zgolj odseve resničnih predmetov v vodi. Samo izbrani pa se navadijo na luč sonca, to je luč resnice, in gledajo v sončni bleščavi resnične predmete.
Od tod so misel o človeškem bivanju kot igranju različnih vlog radi prevzemali stoiški filozofi in novoplatoniki, prek njih pa je prešla v krščansko tradicijo Evrope. Tudi sveti Avguštin je zapisal, da je svet velika gledališka predstava. Latinski izraz theatrum mundi, torej »gledališče sveta«, pa je v 12. stoletju skoval angleški teolog Janez Salisburški. Hotel je povedati, da je to, kar živimo, le privid, zgolj lažna predstava, ki pogosto nima opravka z resničnostjo človeškega poslanstva na zemlji. Tako je zapisal, da svetniki »prezirajo gledališče tega sveta z višav njihove kreposti.«
Postopoma je misel o svetu kot gledališču izgubljala svojo teološko sporočilo, s tem pa je tonil v pozabo tudi njen najbolj pomemben namig o tuzemskem, vsakodnevnem življenju kot igranju številnih lažnih vlog, v katere smo prisiljeni stopati zaradi logike preživetja. Tolaži nas spoznanje, da morajo tisti, ki na tem odru igrajo glavne vloge, nenehno improvizirati, izstopati iz sebe in igrati druge ter tako nenehno lagati. Nam, ki igramo stranske vloge, pa ostaja veliko več časa, da se družimo s tem, kar smo in želimo resnično biti ali postati, da torej lahko zremo – kot bi dejal Platon – pravo luč resnice.
Eden največjih dramatikov William Shakespeare je v svoji igri Kakor vam drago monolog melanholičnega Jaquesa začel z besedami: »Ves svet je oder, možje in žene v njem so le igralci…« Vendar je misel, da je svet gledališče in ljudje v njem le interpreti vlog, ki jim jih je v svoji drami določil Bog, veliko starejša.
Predstava o tem, da vsak človek igra svojo vlogo, je bila živa že v spisih znamenitega grškega filozofa Platona. Ena izmed njegovih najlepših prispodob je podoba o votlini, v kateri prikazuje več nivojev človeškega bivanja. Nekateri ljudje živijo priklenjeni v temni jami in so zmožni gledati le sence predmetov, ki jih nosijo drugi mimo ognja. Spet drugi so sposobni uzreti predmete, vendar samo tiste, ki jih je v jami naredil človek. Le redki stopijo iz votline, da – zaslepljeni od bleščave prave luči, luči sonca – lahko gledajo zgolj odseve resničnih predmetov v vodi. Samo izbrani pa se navadijo na luč sonca, to je luč resnice, in gledajo v sončni bleščavi resnične predmete.
Od tod so misel o človeškem bivanju kot igranju različnih vlog radi prevzemali stoiški filozofi in novoplatoniki, prek njih pa je prešla v krščansko tradicijo Evrope. Tudi sveti Avguštin je zapisal, da je svet velika gledališka predstava. Latinski izraz theatrum mundi, torej »gledališče sveta«, pa je v 12. stoletju skoval angleški teolog Janez Salisburški. Hotel je povedati, da je to, kar živimo, le privid, zgolj lažna predstava, ki pogosto nima opravka z resničnostjo človeškega poslanstva na zemlji. Tako je zapisal, da svetniki »prezirajo gledališče tega sveta z višav njihove kreposti.«
Postopoma je misel o svetu kot gledališču izgubljala svojo teološko sporočilo, s tem pa je tonil v pozabo tudi njen najbolj pomemben namig o tuzemskem, vsakodnevnem življenju kot igranju številnih lažnih vlog, v katere smo prisiljeni stopati zaradi logike preživetja. Tolaži nas spoznanje, da morajo tisti, ki na tem odru igrajo glavne vloge, nenehno improvizirati, izstopati iz sebe in igrati druge ter tako nenehno lagati. Nam, ki igramo stranske vloge, pa ostaja veliko več časa, da se družimo s tem, kar smo in želimo resnično biti ali postati, da torej lahko zremo – kot bi dejal Platon – pravo luč resnice.
