Od ljudi, ki jih srečujem, se veliko naučim. Vsak mi odpre kakšen nov vidik in me opozori na nekaj, na kar sama morda ne bi bila pozorna.
Tako sem imela pravo učno uro, ko sem se pred leti pogovarjala z alpinistoma, mladima zakoncema. Zaenkrat še nimata otrok in veliko plezata. Ne samo pri nas, tudi na drugih celinah. Pravita, da je alpinizem neke vrste zasvojenost, saj je težko prenehati, ko te enkrat povsem prevzame.
Leto dni pred našim pogovorom sta se odpravila plezat v Ande, čisto na jugu Južne Amerike. Dober mesec dni sta preživela v bazi, v mali koči, brez elektrike, radia, telefona, časopisov in še marsičesa. Vodo sta dobivala v bližnjem studencu. Sem in tja so se jima pridružili še drugi alpinisti, vendar ne prav pogosto. Ko je vreme dopuščalo, sta šla plezat. Včasih sta morala dolge dneve čakati na lepo vreme. Zanimalo me je, kako sta preživljala tisti čas – brez televizije, knjig, časopisov, telefona itd. Največkrat sta bila sama. Imela sta dovolj priložnosti za razmišljanje in pogovor. Morala sta se učiti tudi strpnosti in potrpežljivosti. Za opravila, ki ji navadno postorimo mimogrede, je bilo tam potrebno skrbno načrtovanje in veliko časa. Pravita, a je to skupno bivanje daleč od civilizacije njun odnos še utrdilo.
Ko sta se vrnila, so ju ljudje največkrat spraševali, kako visoko sta plezala. Večinoma so bili razočarani, ko sta jima povedala, da sploh nista bila visoko, okrog tri tisoč metrov. Brez najmanjšega napora. Celo z invalidskim vozičkom bi bilo to mogoče.
Ob tem pripovedovanju sem se zamislila. V današnji družbi so pomembne številke. Kako visoko? Čim više! Toda mlada alpinista nista štela metrov.
Od ljudi, ki jih srečujem, se veliko naučim. Vsak mi odpre kakšen nov vidik in me opozori na nekaj, na kar sama morda ne bi bila pozorna.
Tako sem imela pravo učno uro, ko sem se pred leti pogovarjala z alpinistoma, mladima zakoncema. Zaenkrat še nimata otrok in veliko plezata. Ne samo pri nas, tudi na drugih celinah. Pravita, da je alpinizem neke vrste zasvojenost, saj je težko prenehati, ko te enkrat povsem prevzame.
Leto dni pred našim pogovorom sta se odpravila plezat v Ande, čisto na jugu Južne Amerike. Dober mesec dni sta preživela v bazi, v mali koči, brez elektrike, radia, telefona, časopisov in še marsičesa. Vodo sta dobivala v bližnjem studencu. Sem in tja so se jima pridružili še drugi alpinisti, vendar ne prav pogosto. Ko je vreme dopuščalo, sta šla plezat. Včasih sta morala dolge dneve čakati na lepo vreme. Zanimalo me je, kako sta preživljala tisti čas – brez televizije, knjig, časopisov, telefona itd. Največkrat sta bila sama. Imela sta dovolj priložnosti za razmišljanje in pogovor. Morala sta se učiti tudi strpnosti in potrpežljivosti. Za opravila, ki ji navadno postorimo mimogrede, je bilo tam potrebno skrbno načrtovanje in veliko časa. Pravita, a je to skupno bivanje daleč od civilizacije njun odnos še utrdilo.
Ko sta se vrnila, so ju ljudje največkrat spraševali, kako visoko sta plezala. Večinoma so bili razočarani, ko sta jima povedala, da sploh nista bila visoko, okrog tri tisoč metrov. Brez najmanjšega napora. Celo z invalidskim vozičkom bi bilo to mogoče.
Ob tem pripovedovanju sem se zamislila. V današnji družbi so pomembne številke. Kako visoko? Čim više! Toda mlada alpinista nista štela metrov.
