Verjetno bi težko našli človeka, ki si ne bi želel nekomu pripadati. Lahko je navzven še tako nedružaben človek, morda bi ga celo označili za zakrknjenca ali samotarja, pa vendar bi slednjič lahko ugotovili in prepoznali, da tudi ta človek globoko v sebi hrepeni po tem, da bi nekomu pripadal, da bi se ob nekom počutil sprejet in ljubljen. Takšni pač smo. To je del nas, naše človeške narave, našega človeškega bitja. Odtujenost, osamljenost, samostarskost, izoliranost in kar bi k temu še lahko dodali, so navadno le posledice neke ranjenost, prizadetosti ali razočaranja, da se potem človek umakne, zapre vase, izolira. Globoko v sebi pa vendarle nosi hrepenenje po pripadnosti in ljubljenosti. Nenazadnje lahko opažamo v svoji okolici, da se to hrepenenje po sprejetosti, ljubljenosti in pripadnosti v podtonih močno pojavlja v socialnih omrežjih. Čemu je potrebno imeti toliko in toliko všečkov pod fotografijo ali objavljenim zapisom? Je res pomembno število ogledov in pohvalnih komentarjev, ali gre v ozadju še za neko globlje hrepenenje? Vse večje, boljše in hitrejše komuniciranje s sodobnimi sredstvi slednjič ne vodi k večji povezanosti, bližini in pripadnosti, ampak prej osamljenosti in odtujenosti. A želja po sprejetosti in pripadnosti vendarle obstaja.

Evangelij današnje nedelje nam prinaša enega od prizorov z začetka Jezusovega javnega delovanja, ko se dva mladeniča odpravita za Jezusom. Jezus je nanju napravil vtis in se mu želita pridružiti, zato ga vprašata kje stanuje. Jezus ju povabi na svoj dom. Tako se začne zgodba njihovega prijateljstva. Mladeniča, ki sta med seboj prijatelja, prepoznata v tesarju iz Nazareta nekoga, ki jima obeta izpolnitev njunih najglobljih življenjskih hrepenenj: biti sprejet, biti ljubljen, da sem lahko takšen, kakršen sem. Bistveno pri tem je, da se morata odpraviti za njim, se povabiti na njegov dom, ga obiskati in biti z njim. To je lahko zgodba vsakega od nas. V želji po pripadnosti, sprejetosti in ljubljenosti vse to mnogokrat iščemo na povsem napačnih mestih; to pričakujemo od ljudi, ki nam tega pač ne znajo ali ne zmorejo dati. Ko sta mladeniča odkrila in spoznala Jezusa ter ob njem doživela tudi sprejetost in pripadnost, sta stopila na pot za njim in nehala iskati na raznih drugih mestih.

Seveda za vsakega od nas tak korak zahteva pogum, odprtost in ranljivost. Najsibo, da gre za korak k Bogu ali k človeku. Toda brez pristnosti, odprtosti in ranljivosti, ne moremo slednjič računati na sprejetost, pripadnost in ljubljenost. Si upamo, si upam izstopiti iz odtujenosti, oddaljenosti in osamljenosti?

Verjetno bi težko našli človeka, ki si ne bi želel nekomu pripadati. Lahko je navzven še tako nedružaben človek, morda bi ga celo označili za zakrknjenca ali samotarja, pa vendar bi slednjič lahko ugotovili in prepoznali, da tudi ta človek globoko v sebi hrepeni po tem, da bi nekomu pripadal, da bi se ob nekom počutil sprejet in ljubljen. Takšni pač smo. To je del nas, naše človeške narave, našega človeškega bitja. Odtujenost, osamljenost, samostarskost, izoliranost in kar bi k temu še lahko dodali, so navadno le posledice neke ranjenost, prizadetosti ali razočaranja, da se potem človek umakne, zapre vase, izolira. Globoko v sebi pa vendarle nosi hrepenenje po pripadnosti in ljubljenosti. Nenazadnje lahko opažamo v svoji okolici, da se to hrepenenje po sprejetosti, ljubljenosti in pripadnosti v podtonih močno pojavlja v socialnih omrežjih. Čemu je potrebno imeti toliko in toliko všečkov pod fotografijo ali objavljenim zapisom? Je res pomembno število ogledov in pohvalnih komentarjev, ali gre v ozadju še za neko globlje hrepenenje? Vse večje, boljše in hitrejše komuniciranje s sodobnimi sredstvi slednjič ne vodi k večji povezanosti, bližini in pripadnosti, ampak prej osamljenosti in odtujenosti. A želja po sprejetosti in pripadnosti vendarle obstaja.

Evangelij današnje nedelje nam prinaša enega od prizorov z začetka Jezusovega javnega delovanja, ko se dva mladeniča odpravita za Jezusom. Jezus je nanju napravil vtis in se mu želita pridružiti, zato ga vprašata kje stanuje. Jezus ju povabi na svoj dom. Tako se začne zgodba njihovega prijateljstva. Mladeniča, ki sta med seboj prijatelja, prepoznata v tesarju iz Nazareta nekoga, ki jima obeta izpolnitev njunih najglobljih življenjskih hrepenenj: biti sprejet, biti ljubljen, da sem lahko takšen, kakršen sem. Bistveno pri tem je, da se morata odpraviti za njim, se povabiti na njegov dom, ga obiskati in biti z njim. To je lahko zgodba vsakega od nas. V želji po pripadnosti, sprejetosti in ljubljenosti vse to mnogokrat iščemo na povsem napačnih mestih; to pričakujemo od ljudi, ki nam tega pač ne znajo ali ne zmorejo dati. Ko sta mladeniča odkrila in spoznala Jezusa ter ob njem doživela tudi sprejetost in pripadnost, sta stopila na pot za njim in nehala iskati na raznih drugih mestih.

Seveda za vsakega od nas tak korak zahteva pogum, odprtost in ranljivost. Najsibo, da gre za korak k Bogu ali k človeku. Toda brez pristnosti, odprtosti in ranljivosti, ne moremo slednjič računati na sprejetost, pripadnost in ljubljenost. Si upamo, si upam izstopiti iz odtujenosti, oddaljenosti in osamljenosti?

Andraž Arko