S prireditvijo Skozi prostor in čas smo se poklonili polstoletnemu obstoju oddaje Slovenska zemlja v pesmi in besedi. Za prve dni mladega leta smo pripravili posnetek drugega dela glasbene zgodbe, ki ga ob ljudskih pesmih, vižah in pesnitvah zaznamuje simfonična skladba Slovenska suita Alda Kumarja. Zgodbo je uvedla balada o mrtvecu, ki pride po ljubico – balado, ki presega starost naše države in katere vsebinski motiv je znan po vsem evropskem prostoru. Zapela jo je bila Anica Lazar, skrbna hraniteljica izročila, ki je prav to pesem zapela v prvi oddaji Slovenska zemlja v pesmi in besedi pred petimi desetletji. Njena pesem je služila kot nastavek za dramaturški lok od mrtveca Anzeljna, ki pride po ljubico Micko, skupaj zarajžata v svet živih, ki ni le živ, v svet mrtvih, ki ni zgolj mrtev, vmes pa se odvijajo dogodki življenja. Hipni, a toliko vznemirljivi, da vabijo na večna potovanja in iskanja boljšega: med živim, mrtvim in spet nazaj, v spomin, ponos in umetniško delo. Glasbena zgodba prinaša sporočilo o pomenu odpiranja prostora za strpnost, spoštovanje ter sodelovanje in s tem možnosti, da različnost postane pomemben soustvarjalec kulturne celote sveta, pri čemer je zelo pomembno, da vemo, kdo smo in od kod prihajamo. Drugi del so ustvarili: Anica Lazar, Janez Ramoveš, Pritrkovalci iz Šentvida pri Stični, Volk Folk, Hrušiški fanti, Marko banda, Folklorna skupina Val Resia, Simfonični orkester RTV Slovenija z dirigentom Simonom Krečičem ter Maja Šumej in Renato Horvat
Glasbena zgodba z uvodno balado o mrtvecu, ki pride po ljubico in s sklepom Slovenske suite Alda Kumarja.
S prireditvijo Skozi prostor in čas smo se poklonili polstoletnemu obstoju oddaje Slovenska zemlja v pesmi in besedi. Za prve dni mladega leta smo pripravili posnetek drugega dela glasbene zgodbe, ki ga ob ljudskih pesmih, vižah in pesnitvah zaznamuje simfonična skladba Slovenska suita Alda Kumarja. Zgodbo je uvedla balada o mrtvecu, ki pride po ljubico – balado, ki presega starost naše države in katere vsebinski motiv je znan po vsem evropskem prostoru. Zapela jo je bila Anica Lazar, skrbna hraniteljica izročila, ki je prav to pesem zapela v prvi oddaji Slovenska zemlja v pesmi in besedi pred petimi desetletji. Njena pesem je služila kot nastavek za dramaturški lok od mrtveca Anzeljna, ki pride po ljubico Micko, skupaj zarajžata v svet živih, ki ni le živ, v svet mrtvih, ki ni zgolj mrtev, vmes pa se odvijajo dogodki življenja. Hipni, a toliko vznemirljivi, da vabijo na večna potovanja in iskanja boljšega: med živim, mrtvim in spet nazaj, v spomin, ponos in umetniško delo. Glasbena zgodba prinaša sporočilo o pomenu odpiranja prostora za strpnost, spoštovanje ter sodelovanje in s tem možnosti, da različnost postane pomemben soustvarjalec kulturne celote sveta, pri čemer je zelo pomembno, da vemo, kdo smo in od kod prihajamo. Drugi del so ustvarili: Anica Lazar, Janez Ramoveš, Pritrkovalci iz Šentvida pri Stični, Volk Folk, Hrušiški fanti, Marko banda, Folklorna skupina Val Resia, Simfonični orkester RTV Slovenija z dirigentom Simonom Krečičem ter Maja Šumej in Renato Horvat
