Pri psihiatru 3.7 – Moja mami je tumač stara

Premiera igrane nanizanke

Alojz Svete v vlogi Psihiatra med snemanjem

foto: Aleš Ogrin

Do konca decembra se v torkovem terminu radijske igre na Prvem družimo s primeri našega radijskega Psihiatra. Po dveh uspešnih serijah igrano-kontaktne nanizanke Pri psihiatru, nastali po predlogah Mateje Perpar in v režiji Klemna Markovčiča, se v tretji ediciji spopadamo z najstniškimi izzivi odraščanja in vzpostavljamo svojevrstni generacijski most med različnim poslušalstvom Radia Slovenija.

Ponujamo namreč v razmislek temeljne zagate in izzive odraščanja, s katerimi smo se vsi srečali, a nam je bilo takrat, ko so se nam dogajali, težko govoriti o njih. Zdi pa se, da je prav radio dovolj intimen medij, da nam lahko zašepeta tudi kakšen odgovor, še preden bi zanj zastavili vprašanje.

Preko Facebook strani Radijska igra pa odpiramo možno polje za komentarje poslušalcev med eno in drugo epizodo.

Tempo in način sodobnega življenja vse pogosteje narekuje tudi pozne nosečnosti. Junakinji tokratne zgodbe, najstnica in njena mama v zrelih letih, torej razpirata različna vprašanja, poglede, izzive in dileme poznega starševstva.

Avtorica Mateja Perpar
Režiser Klemen Markovčič
Tonski mojster Nejc Zupančič
Avtor izvirne glasbe Gregor Strniša
Lektor Martin Vrtačnik

Hči Asja Kahrimanović
Mama Damjana Černe
Prijateljica Miranda Trnjanin
Psihiater Alojz Svete

Produkcija Uredništva igranega programa
Posneto v studiih radia Slovenija junija, septembra in oktobra 2016

Rubrika ZUNANJE UHO

Recenzija 7. epizode v 3. sezoni igrane radijske nanizanke Pri psihiatru 3.7: Moja mami je tumač stara

UROŠ SMASEK

Zelo prijetno preseneti, da tako rekoč kopico novih, svežih (za)misli že na začetku druge polovice aktualne 3. sezone igrane radijske nanizanke Pri psihiatru ponudi njena 7. kratka epizoda (od skupno 12), ki je sicer spet nezgrešljivo najstniško-žargonsko naslovljena Moja mami je tumač stara … Preseneti že, da za tem načelno zgovornim naslovom ni skrita tematika staromodnosti staršev v očeh otrok, ki bi jo vsaj glede na naslovno zgovornost bilo najbrž najbolj pričakovati, temveč da se razkrije bistveno večplastnejša družinska oziroma kar družbena problematika.
Pohvaliti še pred praktičnim začetkom epizode – ne samo tokratne – je treba še vsakokratni odlično nanizan izbor zgovornih kratkih odlomkov iz različnih epizod, ki uvaja vsako od njih, saj se prav postopoma razkriva, na kaj se odlomki bistveno nanašajo. Kar pa se tiče tematike prav tokratne epizode, je to skladno z napovedjo sociološka problematika zahodne sodobne družbe, konkretno z načinom in tempom sodobnega življenja pogojeno vprašanje pozne nosečnosti, se pravi starševstva v poznejših letih, ki je plastično predstavljeno z življenjskim primerom 16-letnice in njene mame samohranilke v zrelih, 59-ih letih.
Vsebino epizode uvede nepogrešljivo zvočno podano pisanje hčerke psihiatru, ki je kar eksistenčno zaskrbljena (zelo pristna igralka Asja Kahrimanović) zaradi starosti skrbne mame (njena prav tako pristna kolegica Damjana Černe), podajajoč najprej njeno življenjsko, materinsko zgodbo in nato trenutno zdravstveno stanje, ki sicer ni usodno, a hčerko vseeno večplastno bremeni. Njena izpoved pa se preizkušeno prepleta z dogajanjem med njo in mamo, ki je nepogrešljivo zvočno uprizorjeno, a se oboje ponekod sveže preliva med seboj še bolj kot doslej.
Uvodoma omenjeno kopico svežih misli pa ponudi rahločuten odgovor psihiatra (suveren in hkrati novo učinkovit Alojz Svete), ki je še v prejšnji epizodi deloval že skoraj moteče rutinersko, tokrat pa vsestransko preseneča z večplastnim videnjem življenjske realnosti. Od kot zmeraj doslej dveh dialoško predstavljenih možnih rešitev situacije pa prva, nekoliko manj optimistična, ponudi vseeno precej življenjskega optimizma, medtem ko je druga, bolj optimistična, v dani situaciji najbrž kar najboljša možna.