Globoka možganska stimulacija

foto: dierk schaefer

Globoka možganska stimulacija je terapija primerna za bolnike z motnjami gibanja pri katerih so vse druge oblike zdravljenja že izčrpali. Najpogosteje so to bolniki z napredovano Parkinsonovo boleznijo, esencialnim tremorjem in distonijo, ki povzroča ponavljajoče se nehoteno krčenje mišic. “Razvija se pa tudi ta terapija v tujini oz. študijsko pri bolnikih z debelostjo, depresijo itn., tako da imamo še kar nnekaj odprtih dolgoročnih vprašanj,” pove doc. dr. Mitja Benedičič, spec. nevrokirurg na Kliničnem oddelku za nevrokirurgijo UKC Ljubljana.

 

V rokah interdisciplinarne ekipe

V postopek je vključena široka interdisciplinarna ekipa. Izbor bolnikov, ki so primerni za terapijo, poteka na Nevrološki kliniki – pri njej sodelujejo nevrologi, delovni terapevti, fizioterapevti, psihologi in psihiatri – medtem ko operacijo izvedejo na Kliničnem oddelku za nevrokirurgijo.

V dvorani nas je lahko do 15 ljudi. Tudi kakšni tujci, ki pridejo gledati, kako delamo, ali pa kakšna podpora iz mednarodne strani. Skratka, je gneča.

Postopek operacije v budnem stanju ima več faz. Najprej ob 7h zjutraj nastopi ekipa iz anestezije, pol ure za tem bolniku z vijaki pričvrstijo stereotaktični okvir, ki določa koordinatni sistem prostora okoli njegove glave. Sledi CT glave in okoli 9. ure zjutraj gre bolnik v operacijsko dvorano.

 

Varno do tarče v možganih

Nujen potreben pogoj je, da poznamo varno tarčo. Tarčo, ki je uspešna za obvladovanje bolezni. Pa to ni dovolj. Moramo imeti tudi varno pot prek možganov,” razloži dr. Benedičič. Ko na računalniku začrtajo to pot, se operacija začne. V bližino izbrane tarče vstavijo elektrode, ki z visokofrekvenčnim električnim tokom dražijo globoke možganske strukture in vplivajo na gibalne sposobnosti bolnika.

Draženje teh struktur – specifičnih jeder – izvajamo že med operacijo pri budnem človeku in že takrat lahko vidimo, kakšen je klinični odziv na naše delo.

Buden del operacije običajno končajo med 12. in 13. uro. Sledi druga faza operacije v splošni anesteziji pri kateri vstavijo preostali dve komponenti. Sistem je namreč sestavljen iz treh komponent. Prva so elektrode – tanke žičke premera 1 mm – ki jih pacient ne čuti in se jih tudi ne zaveda, česar pa ne moremo trditi za podaljške in nevrostimulator.

Nevrostimulator je podoben kot srčni spodbujevalec. Vstavimo ga v podkožje pod ključnico oz. na zgornji del prsnega koša. Čutijo in tipajo podaljške, ki gredo iz glave za ušesom v podkožju prek vratu do prsnega koša, in čutijo seveda baterijo.

Življenjska doba baterij je minimalno 3, maksimalno 7 let, a v povprečju med 4 in 5 let. Tudi zaradi tega se vsak bolnik zaveda, da ga bodo strokovnjaki morali spremljali celo življenje. Kar pa je neverjetno majhna cena v zameno za življenje brez motenj gibanja. Prihodnost takega zdravljenja je vsekakor svetla, zaključi dr. Benedičič, saj se za tovrstne posege strokovnjaki danes lahko odločajo prej in ne čakajo več na napredovano (težjo) obliko bolezni.