Segrevanja planeta ne moremo ustaviti, a ukrepati moramo

Emily Rochon, strokovnjakinja za energetiko: "Stoodstotni obnovljivi viri so edina prava pot"

foto: Nina Slaček

Energetski prehod na stoodstotno obnovljive vire energije je povsem realen cilj, meni strokovnjakinja za energetiko pri organizaciji Greenpeace Emily Rochon. Toda sektor fosilnih goriv po drugi stani ni pripravljen na tovrsten umik in skuša na različne načine obstati na trgu.

Pred dobrim desetletjem je bila prav Emily Rochon med prvimi, ki so opozorili na nevarnosti, ki jih za okolje predstavlja tedaj zelo aktualna metoda zajemanja in skladiščenja ogljika, s katero so termoelektrarne skušale zmanjšati svoje izpuste, jih shraniti pod zemljo in tako kljub globalnemu segrevanju upravičiti svoje nadaljnje delovanje. Metoda se je izkazala za drago in neučinkovito, toda spodbudila je gradnjo številnih novih termoelektrarn, ki bodo v sistemu najverjetneje še desetletja. Danes se prehod na obnovljive vire zavira z drugačnimi argumenti. Rezultati pa so že vidni. Po treh letih mirovanja so se globalni izpusti CO² letos spet zvišali.

Kadar koli govorimo o podnebnih spremembah, že leta, pravzaprav desetletja, poslušamo isto opozorilo. Da moramo takoj ukrepati, ker bodo posledice sicer katastrofalne. Ampak kaj nismo ekološkega stanja planeta že potisnili čez vse razumne meje, ne samo kar zadeva segrevanje, ampak tudi na številnih drugih področjih?

Mislim, da imate prav. Še vedno je čas za ukrepanje, čeprav segrevanja planeta ne moremo ustaviti. Prepozno je, temperatura se je od dobe pred industrijsko revolucijo že dvignila za 1,1°C. Toda za ukrepe, s katerimi bi preprečili še večjo škodo in segrevanje katastrofalnih razsežnosti, je še čas. Svetovnemu segrevanju se ne moremo izogniti, ta trenutek smo zamudili. Vseeno pa se da še marsikaj storiti, da se položaj ne bi poslabšal.

Kako uspešni smo bili do zdaj pri omejevanju segrevanja planeta?

Na področju energetike je bil napredek v zadnjih letih zares velik, predvsem pri pridobivanju elektrike iz obnovljivih virov. Stroški sončne energije so se močno zmanjšali, velik je napredek pri vetrni energiji in shranjevanju energije v baterijah oziroma akumulatorjih. Tu gredo stvari v pravo smer. Sicer ne dovolj hitro, pa vendar. Drugače je na drugih področjih. Pri preprečevanju krčenja gozdov, uvajanju do okolja prijaznih kmetijskih praks in varovanju morij ne moremo govoriti o omembe vrednem napredku. Na vseh teh področjih močno zaostajamo. Z energetskega vidika je zgodba brez dvoma veliko boljša.

Koliko so si v praksi v navzkrižju interesi različnih področij? Ko se na primer, tako kot v zadnjih letih, osredotočamo predvsem na problematiko globalnega segrevanja, ob tem kaj hitro spregledamo škodo, ki jo z določenimi dejavnostmi in ukrepi povzročamo kakšnemu drugemu področju, ki je za planet in življenje na njem prav tako ključno.

Zagotovo so ta področja prepletena med seboj, predvsem bi rada poudarila vprašanja energetike, biomase, kmetijstva in izsekavanja gozdov. Energetika se vse močneje obrača k zemlji. Vse bolj se uveljavlja misel o uporabi zemlje za gojenje rastlin za gorivo, saj naj bi bilo biogorivo teoretično prijaznejše do podnebja. Toda s tem se ustvarja izjemen pritisk tako na gozdove kot na kmetijske površine. Če se osredotočamo le na reševanje problematike na enem področju, lahko naredimo veliko škode. Zato se v Greenpeaceu zavzemamo za celosten pristop k tem vprašanjem, da bi bili lahko prepričani, da se zavzemamo za učinkovite rešitve, ki rešijo več težav, kot jih ustvarijo.

Poročilo znanstvene skupnosti, ki spremlja spremembe količine CO2 v atmosferi v okviru projekta Global Carbon – Globalni ogljik, napoveduje, da se bodo letni izpusti CO2 v svetu letos povečali za 2 odstotka, potem ko so zadnja tri leta ostajali na isti ravni. Velika je tudi verjetnost, da se bo ta rast nadaljevala tudi v prihodnjem letu. Kateri so poglavitni razlogi za to in kaj ponovni dvig izpustov pomeni za prizadevanja, da bi dvig temperature zadržali pod mejo 2 C° ali celo 1,5 C°?

Vsekakor gre za nazadovanje. Ta novica nas ni razveselila. Vseeno pa mislim, da je to nazadovanje začasno. Razlog se skriva v počasnejšem uvajanju energije iz obnovljivih virov ter večji uporabi premoga letos, predvsem na Kitajskem. Tam se je letos zaradi ekonomskih spodbud povečala industrijska dejavnost, to pa je povečalo izpuste toplogrednih plinov. Na drugi strani se je – predvsem v Evropi – upočasnilo uvajanje energije iz obnovljivih virov. To sta ključna razloga, zakaj se izpusti niso zmanjšali oziroma zakaj niso vsaj ostali na enaki ravni kot zadnja tri leta. Skratka, take smernice je razmeroma preprosto spremeniti. Evropska unija bi morala biti ambicioznejša na področju energije iz obnovljivih virov, več držav bi se moralo zavezati, da bodo začele opuščati rabo premoga, pa bi se tudi količina izpustov spremenila.

Ostaniva še za hip na Kitajskem. Na področju obnovljivih virov energije so v zadnjih letih naredili izreden napredek. Po uporabi energije iz obnovljivih virov močno prekašajo vse druge države. Toda v zadnjem letu ali dveh so imeli na Kitajskem tudi manj padavin, zato so kitajske hidroelektrarne proizvedle precej manj elektrike, kot so načrtovali. Izpad so nadomestili s termoelektrarnami, to pa je prispevalo k povečanju izpustov. Hidroenergija danes prispeva izredno pomemben delež obnovljivih virov, napoved na tem področju pa ni dobra. Z zmanjševanjem ledenikov po svetu se bo povsod zmanjševala tudi količina hidroenergije, da ne omenjamo drugih problemov, ki jih prinaša pomanjkanje vode. Kako se ta problem vključuje v širšo problematiko zniževanja izpustov?

Vsekakor gre za pomemben dejavnik. Podnebne spremembe vse intenzivneje vplivajo na količino hidroenergije povsod po svetu. S to težavo se srečujejo države od Brazilije, Kitajske in Nove Zelandije do evropskih držav. Bolj postajajo vremenski vzorci skrajni in suše pogostejše in bolj dolgotrajne, bolj je ogrožena sposobnost hidroelektrarn, da redno dobavljajo predvidene količine elektrike. To pa pomeni, da se ob pomankanju elektrike iz vodnih virov poveča raba fosilnih goriv, če seveda države nimajo dovolj drugih obnovljivih virov, s katerimi bi nadomestile izpad. Zato se pri Greenpeaceu zavzemamo za čim več elektrike iz obnovljivih virov, za učinkovito rabo energije in aktivno upravljanje porabe, da jo torej lahko preusmerimo v ugodnejši termin, kadar se izpad elektrike iz hidroelektrarn še posebno občuti. Zato se tudi zavzemamo za to, da se elektrika iz obstoječih hidroelektrarn izkoristi, kolikor je le mogoče, ne podpiramo pa graditve novih, ki močno vpliva na podnebje in okolje. Osredotočamo se predvsem na spodbujanje sončnih in vetrnih elektrarn. Ker hidroelektrarne že imamo, so seveda še vedno pomemben vir, toda hkrati je ta vir občutljiv za vplive podnebnih sprememb.

Omenili ste, da je uvajanje obnovljivih virov energije v Evropi precej počasno. Zakaj?

Poglavitni razlog je pomanjkanje politične volje. Cena vsekakor ni ovira. To je najcenejši nov vir energije na planetu, pa naj gre za vetrne elektrarne na kopnem ali morju ali za sončne elektrarne. Cene se vztrajno znižujejo, tako da so po ekonomski plati konkurenčne tako rekoč kateremu koli drugemu obstoječemu viru. Toda v Evropi opažamo, da elektrika iz obnovljivih virov, ki prihaja v sistem v vse večjih količinah, vse bolj ogroža poslovne modele energetskih podjetij, ki so veliko vlagala v zgraditev termoelektrarn na premog in plin. Ti obrati zdaj prinašajo manj dobička in so ekonomsko vse manj upravičeni. Energetska podjetja se zato bojujejo proti novi konkurenci, pritiskajo na vlade, da bi čim bolj omejile vlaganje v obnovljive vire. Pri tem so zelo učinkovita. V Nemčiji so tako lani na primer spremenili načrt energetske tranzicije; zdaj je veliko manj ambiciozen pri uvajanju obnovljivih virov. Razlog za to so predvsem močni interesi industrije premoga. Pomanjkanje politične volje je torej poglavitni razlog v Evropi, pa tudi drugod. Ko si prizadevamo za sistemski prehod na obnovljive vire, se v obstoječem sistemu čuti stres in čeprav se nekdanji poslovni modeli ne obnesejo več, se vseeno poskuša ohraniti staro stanje. To je eden ključnih dejavnikov, ki upočasnjujejo napredek v različnih državah.

Nemčija je kljub izrednemu vlaganju v obnovljive vire energije v prejšnjem obdobju vendarle močno zaostala glede na svoj sicer zares ambiciozni načrt – 40-odstotno zmanjšanje izpustov v primeri z letom 1990. Poglavitni razlog, ki ga po navadi navaja, je močna odvisnost obnovljivih virov od vremena, torej od sonca in vetra. Proizvedene energije je ali preveč ali premalo, ta primanjkljaj pa se nadomešča s fosilnimi viri. Kako se lahko obnovljivi viri otresejo take odvisnosti od neobnovljivih, kar je nujno, če želimo, da je naš cilj – 100-odstotno obnovljiva energija – dosegljiv?

Preden lahko odgovorim na to vprašanje, moramo zares razumeti, kaj se trenutno dogaja v Nemčiji, kajti o dogajanju na tamkajšnjem energetskem trgu je veliko napačnih informacij. Z vseh koncev sveta dobivamo komentarje, da nemški primer dokazuje, da sistem obnovljivih virov ne deluje. Izpusti CO2 v Nemčiji so se res zvišali, toda ne zaradi uvajanja obnovljivih virov. Več ko je elektrike iz obnovljivih virov na nemškem trgu, tem manj je elektrika iz termoelektrarn potrebna za pokrivanje nemške porabe. Dogaja se, da termoelektrarne vse več obratujejo, toda to elektriko izvažajo. Nemčija je torej brez dvoma odgovorna za te izpuste, toda to ne pomeni, da je premog potreben zaradi nezanesljivosti obnovljivih virov v Nemčiji, saj se izvaža. Morda se zdi, da gre za malenkostno razliko, vendar je pomembna. Ni res, da obnovljivi viri povečajo izpuste, ampak industrija premoga išče nove trge, ker doma niso več tako potrebni. Mislim, da je zato pri uvajanju obnovljivih virov ključno skrbno načrtovanje, da bi se izognili takim situacijam. Če energetski trg ne deluje dobro, je to zato, ker ni bil primerno načrtovan. Prehod na obnovljive vire mora biti dobro načrtovan, sicer boste plačali več, kot je treba, in boste imeli prevelike zmogljivosti; prav to se zdaj dogaja v Evropi.

Kako to?

Pred približno desetimi leti so bila številna energetska podjetja prepričana, da bo tehnika zajemanja in skladiščenja ogljika učinkovita. Namesto da bi se odločili za prehod na obnovljive vire, so po Evropi gradili nove termoelektrarne. Hkrati pa so se razvijali in gradili tudi obnovljivi viri. Obnovljivi so dobili prioritetni dostop do omrežja, da bi jim zagotovili finančno trdnost, ki je bila potrebna za zagotovitev finančnih sredstev za zgraditev in razvoj. Zdaj se povpraševanje po elektriki v Evropi po zaslugi številnih programov povečevanja energetske učinkovitosti zmanjšuje, delno pa je to tudi posledica zadnje ekonomske krize. Zdaj imamo zaradi slabega načrtovanja in odločitev v energetskem sistemu preveč obratov, to pa še bolj znižuje ceno elektriki na veleprodajnem energetskem trgu. Položaj je ta hip precej kočljiv. Pri energetskih pogajanjih, ki zdaj potekajo v Bruslju, lahko spremljate, kako podjetja, ki so se lotila graditve novih termoelektrarn na premog, zdaj želijo dodatno finančno podporo držav članic in evropskih državljanov ob pomoči t.i. zmogljivostnih mehanizmov, samo zato, da bi si izboljšala finančni položaj, nadaljevala obratovanje in plačevala svojim delničarjem. Na evropskem energetskem trgu trenutno vlada zmešnjava. Razlog je pomanjkanje jasne usmeritve. Evropski voditelji in odločevalci se ne morejo nedvoumno odločiti za obnovljive vire in dati energetskemu sektorju jasnega signala: naš namen je imeti 100-odstotno obnovljive vire. Potem bi lahko energetska podjetja na tej podlagi naredila načrte. Mislim, da lahko negotovost, ki vlada na tem trgu, najbolj ponazorim s pogovorom, ki sem ga imela lani s predstavniki italijanskega naftnega podjetja. Popolnoma smo se strinjali, da Evropa nima jasne usmeritve na področju trga elektrike, zato morajo podjetja sprejemati odločitve v zelo negotovih razmerah, to pa je izredno neučinkovito, še posebno takrat, kadar so odločitve napačne. Zato pozivamo države, naj se jasno opredelijo za obnovljive vire, da bodo lahko podjetja prilagodila svoje poslovne modele. S tem bi rešili številne težave, s katerimi se Evropska unija trenutno srečuje.

V Sloveniji ne vidimo tako rekoč nobenih signalov glede usmeritve k obnovljivim virom.

Tako je. To je del problema. Če želite, da podjetja sredstva pametno vlagajo, jim morate povedati, v katero smer naj gredo. Evropske države tega v večini primerov ne počnejo. Pred nekaj leti je bilo vsaj jasno, da so do leta 2020 obnovljivi viri želena smer. Nekatera podjetja so vztrajala pri termoelektrarnah in skladiščenju ogljika, ker je bil njihov poslovni model pač tak. Toda ko se pogovarjamo o obdobju po letu 2020 in o tem, ali naj še naprej povečujemo delež obnovljivih virov in za koliko, odgovora ni. Pri Greenpeaceu to vsekakor zagovarjamo, mislimo, da bi se morali zavezati, da bo do leta 2040 v sistemu vsaj 45 odstotkov obnovljive energije. Ampak vlade se temu nočejo zavezati. Če podjetja ne bodo imela jasnega signala, se bo ta zmešnjava nadaljevala in nekateri bodo prepričani, da je prihodnost v zemeljskem plinu, drugi bodo vztrajali pri premogu, tretji pa še naprej razvijali obnovljive vire. Vsi bi morali v isto smer, da bi zagotovili prehod na obnovljive vire na najhitrejši in stroškovno učinkovit način. Politiki bi morali jasno povedati, kam gremo.

In kaj, če tega ne bodo storili?

Pri Greenpeaceu bomo nadaljevali delo na krajevni in mestni ravni. Po vsem svetu lahko vidimo, da se številna mesta, posamezniki in tudi nekatere korporacije, denimo Google in Apple, zavedajo, da je prehod na obnovljive vire edina prava smer. Želijo si koristi, ki jih prinašajo taki viri. Še naprej se bomo osredotočali na manjše igralce, ki vedo, kaj hočejo, in že vplivajo na energetske trge po vsem svetu.

Kaj o svetovih usmeritvah lahko ugotovimo iz nedavne podnebne konference v Bonnu? Načelno so politiki zelo zavezani zmanjševanju izpustov, toda ali so na vidiku tudi konkretni načrti glede tega, kako uresničiti zaveze Pariškega sporazuma?

So. Že pariški sporazum je države zavezal, da pripravijo konkretne načrte, kako bodo pripomogle k temu, da segrevanje ne bo preseglo 1,5 C°.  Gre za t.i. nacionalno določene prispevke, ki jih so številne države že pripravile. Prizadevanja letošnje konference so usmerjena v večjo ambicioznost in hitrejši tempo. Tisto, kar Greenpeace najbolj skrbi, je, da številne države gledajo na leto 2020 kot na leto, ko bodo morale začeti ukrepati. Tako je bil naš prioritetni cilj, da jih prepričamo, naj ne čakajo na leto 2020, ampak se lotijo dela že zdaj oziroma ga pospešijo. Mislim, da je bilo to vendarle doseženo. Ljudje se vse bolj zavedajo, da so prednosti takojšnjega ukrepanja velike in da ni razlogov za odlašanje. S tem prihranimo tako čas kot denar. Prej se lotimo prehoda k obnovljivim virom, laže bo. Tu je bilo precej napredka. Pomembno pobudo so prevzele manjše države, ki jih podnebne spremembe najbolj ogrožajo, ob tem pa so zanje najmanj odgovorne. To so številne otoške in afriške države, ki so politično najbolj zavzete za 100-odstotno obnovljivo energijo. Evropa je pač še vedno Evropa. Na tem področju danes ne vodi več in ljudje se obračajo drugam. Kitajska veliko dela na tem področju in posamezne ameriške države so še dejavnejše, odkar se je ameriška zvezna vlada odrekla pariškim zavezam. Bonska konferenca sicer ni prinesla vsega, kar smo upali, napredek, ki smo ga potrebovali, pa je bil vendarle dosežen.

Na podnebni konferenci je vzbudilo največjo pozornost dvojno ameriško zastopstvo. Česa takega na tako pomembni ravni še nismo videli.

Kot Američanka, ki se še dobro spomni Bushevih let, mislim, da moja država trenutno doživlja krizo identitete. Donald Trump je zdaj predsednik in v svoji administraciji je nastavil kup zanikovalcev podnebnih sprememb. V skladu s tem je bil uradni ameriški nastop na konferenci precej neprimeren in je po mojem mnenju številne Američane spravil v veliko zadrego. Dvojno zastopstvo je posledica tega, da se večina ZDA glede tega področja ne strinja s Trumpom in njegovo administracijo. Države, kot so Kalifornija in druge ob vzhodni obali, od koder sem doma, so se pravno zavezale, da bodo zmanjšale izpuste. Nočemo dopustiti, da bi to, da imamo v Beli hiši klovna, omejevalo napredek na področju podnebnih sprememb. Prav tako želimo, da preostali svet ve, da čeprav je Bela hiša odstopila od pariškega sporazuma, za večino Združenih držav to ne velja. Preprosto moramo nadaljevati.

Pri obnovljivih virih energije nenehno poslušamo, da bi jih sicer potrebovali čim več, da pa to niso zanesljivi viri, ker so tako zelo odvisni od vremena. Proizvedene elektrike je ali preveč, če je vreme sončno oziroma piha veter, ali pa premalo, kadar ni tako. Vi ste prepričani, da je elektrika, pridobljena samo iz obnovljivih virov, realen cilj. Kakšen sistem, kakšna infrastruktura je za to potrebna?

Energija iz stoodstotno obnovljivih virov je popolnoma možna. Poznamo primere, ki to dokazujejo. Za zdaj gre za manjše sisteme, kot je na primer danski otok Samsø, ki je 100- odstotno zavezan obnovljivim virom. Temu cilju se bližajo tudi države, kot sta Islandija in Norveška. Islandija ima že skoraj 99-odstotno zagotovljeno preskrbo iz obnovljivih virov.

Islandija tudi ima posebno geološko strukturo, ki ji omogoča intenzivno uporabo geotermalne energije.

Seveda, tega ne zanikam. Kombinacija različnih oblik obnovljive energije, ki jih je mogoče izkoristiti, se po svetu zelo razlikuje. Kombiniranje naravnih virov, ki so na voljo, je zelo pomembno. Niso vsi obnovljivi viri odvisni od vremena. Geotermalna energija že ni. Hidroenergija do neke mere je, vendar veliko manj kot vetrna in sončna. Toda možnosti za zanesljive napovedi se pri vseh hitro izboljšujejo, zato je dobro načrtovanje ključno. Tega kar ne morem dovolj poudariti. Pravzaprav se mora vsaka država vprašati, kakšne vire ima, v kakšnem razmerju in kakšne so povezave z okoliškimi regijami. Za obnovljive vire je ključnega pomena, da je sistem čim tesneje prepleten in integriran z okolico. Ko je na Danskem zelo vetrovno, proizvedejo veliko več elektrike, kot je država potrebuje, in jo izvozijo v okoliške države. To je že zelo utečeno in uspešno. Podobno je z južno Evropo, v kateri je veliko sončnega vremena. Če so povezave dobro vzpostavljene, se presežna elektrika brez težav izvozi drugam. Zato so dobre povezave in infrastruktura tako pomembne. Pomembno je imeti tudi kombinacijo različnih virov: sončno, vetrno, hidro- in geotermalno energijo. Treba je izkoristiti tehnologije, ki jih imate, da je kombinacija obnovljivih virov čim pestrejša. Pomembna je tudi raznovrstnost obsega. Na primer kombinacija velikih vetrnih farm na morju in množice malih sončnih elektrarn na strehah hiš. Govorim o izkušnjah iz severne Evrope. Več različnih in različno velikih virov je vpetih v sistem, bolj je ta odporen proti nihanju proizvodnje. Prav tako je pomembno pametno upravljanje porabe, da lahko po potrebi – kadar je elektrike manj – nekatere oblike rabe prestavite na boljši termin. Vse to je pomembno, da sistem uravnoteženo deluje. Vse bolj se razvijajo in uveljavljajo nove tehnologije, ki bodo to usklajevanje še bolj olajšale. Nižajo se tudi cene sistemov za skladiščenje energije; tudi to odpira nove priložnosti. Presežno energijo je na primer mogoče spremeniti v tekoče gorivo, recimo v vodik, ki se lahko skladišči in uporablja po potrebi. Skratka, obstaja velik razpon strategij in pristopov, ki skupaj vsekakor lahko zagotovijo zanesljiv in prožen sistem za oskrbo energije samo iz obnovljivih virov, ne da bi nas skrbelo zaradi možnosti pomanjkanja. Toda brez skrbnega načrtovanja ne bo šlo.

Če prav razumem, tak pristop vendarle zahteva spremembo naših navad. Omenili ste, da je treba nekatere aktivnosti, za katere je potrebna električna energija, prestaviti v obdobja, ko je elektrike v sistemu dovolj. Zdaj smo navajeni, da je je vedno enako veliko, ko jo potrebujemo. O kako velikih spremembah za posameznike in za gospodarstvo pravzaprav govorimo?

Dobro vprašanje. Mislim, da je industrija v tem pogledu že precej učinkovita. Vendarle gre za velike energetske potrebe, pri katerih je dejavnosti laže tako rekoč »v kosu« prestaviti na najustreznejši čas. To se dogaja že zdaj, ko še ne gre za pretežno obnovljive vire. Naj naveden primer. Če na primer pričakujemo zelo vroč dan, ko bo potrebna intenzivna raba klimatskih naprav – te so velik porabnik električne energije, cena elektrike in poraba pa bosta največji okoli druge ure popoldne – je pametno, da v dopoldanskih urah zgradbo ohladimo. To se dogaja že danes in ni težko še razširiti. Glede gospodinjske porabe prav zdaj tečejo številni pilotni projekti, ki poskušajo določiti, koliko je mogoče premikati povpraševanje po gospodinjstvih, kdaj in na kakšne načine bi to lahko optimalno izvedli. Osnovni namen je, da ohranimo raven udobja, ki smo je vajeni, tako da lahko vsak počne, kar hoče, kadar hoče. Nikakor ne gre za to, da bi lahko imeli med drugo in tretjo popoldne prižgano samo eno luč. Če želite zdajle prižgati pomivalni stroj, prav. Če želite imeti prižgane vse luči, tudi prav. Če želite najmočnejše hlajenje, vaša stvar. Vseeno pa je treba razviti smernice oziroma signale, ki bodo porabnike, ki bi to želeli, usmerjale v to, kdaj je najboljši čas za pranje posode. Majhne spremembe nastavitev, kot je na primer stopinja manj na termostatu ali pranje ob primernem času, lahko zaradi velike količine gospodinjstev močno spremenijo sliko povpraševanja. Te male spremembe v gospodinjstvih so lahko avtomatizirane ali pa tudi ne, glede na to, kaj ljudem bolj ustreza. Vsekakor lahko močno vplivajo na celoten sistem. Ne govorimo o tem, da elektrike ne bi bilo. Gre le za to, da tisto, kar se da premakniti na ustreznejši čas, ne da bi s tem vplivali na udobje uporabnikov, tudi premaknemo. S tem lahko dosežemo velike spremembe.

Te spremembe najverjetneje vendarle niso mogoče brez izdatne rabe pametnih naprav in omrežij. Evropska komisija vsekakor močno računa na nadaljnji razvoj in vse bolj razširjeno rabo pametne tehnologije pri zniževanju porabe elektrike. Toda ta tehnologija, pametni gospodinjski aparati, recimo, je razmeroma draga in si je velik del porabnikov niti ne more privoščiti. Kaj to pomeni za širšo rabo?

Pametna omrežja in naprave so za stroškovno čim učinkovitejši prehod na obnovljive vire brez dvoma ključni. Pametni gospodinjski aparati so zdaj še novost na trgu. Porabniki še ne segajo po njih. Za to je več razlogov, predvsem pa večina trgov z elektriko še nima primernih cenovnih vzpodbud. Sama trenutno živim v Belgiji in tu je cena elektrike ves dan enaka. Če prižgem pralni stroj ob 10 h zjutraj, plačam 24 centov, če ga ob 2 h, prav tako 24 centov. Imam pralni stroj, ki ga je mogoče programirati, torej je že nekoliko pameten, toda to samo na sebi ničesar ne spremeni. Ker še ni bilo reforme tarif, trg uporabnikom še ne daje pravih signalov. Mislim, da se bodo cene pametnih naprav v prihodnje nižale. Tako je bilo pri vsaki novi tehnologiji. Prve generacije izdelkov so vedno zelo drage, toda konec koncev ne zahtevamo, da bi vsi kar jutri preklopili na pametne naprave. Prehod naj bi se zgodil postopno, v naslednjih desetih do petnajstih letih. Ko bo torej čas za nakup nove naprave, se bodo cene teh izdelkov predvidoma spustile oziroma bodo omogočale tolikšen prihranek zaradi možnosti programiranja, da se bo nakup splačal.

Vrniva se zdaj k razlogom, ki nas silijo v te prilagoditve. Da bi zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov prevedli v bolj nazoren in razumljiv okvir, se vse pogosteje uporablja izraz ogljikov proračun. Gre za količino ogljikovega dioksida, ki jo še smemo spustiti v ozračje, če naj globalno segrevanje ne preseže 1,5 °C. Koliko ogljikovega proračuna je še na voljo?

Na to vprašanje je zelo težko odgovoriti. Znanost ni tako natančna, kot bi si želeli. Zelo pogosto slišimo, da imamo le še pet let časa, da rešimo podnebje, potem pa spet dobimo nove znanstvene izsledke, ki pravijo, da je časa vendarle nekoliko več. Zelo težko je natančno določiti, kje točno smo. Brez dvoma pa smo v ozračje spustili že veliko več ogljikovega dioksida, kot bi smeli. To se jasno kaže v svetovnem dvigu temperature za 1,1, °C. Zato se je po mojem mnenju bolj smiselno pogovarjati o tem, kje smo glede na dvig temperature, kajti ta je jasen, merljiv in neizpodbiten, medtem ko znanost glede ogljikovega proračuna ni tako nedvoumna. Popolnoma jasno je: prej začnemo zniževati izpuste, laže bomo omejili nadaljnje segrevanje, zato se tudi pri Greenpeaceu osredotočamo na to. Treba je opustiti premog in zemeljski plin in čim prej v čim večjem obsegu preiti na obnovljive vire. Če se pretirano osredotočamo le na ogljikov proračun, lahko spregledamo druge vire toplogrednih plinov, ki so zelo pomembni, na primer metan. Pri njem so izpusti veliko nižji, toda metan ima veliko močnejši toplogredni učinek. Veliko se ga sprošča pri črpanju zemeljskega plina, še prav posebno tistega, ki se pridobiva s t.i. hidravličnim lomljenjem, ki mu pravijo fracking. Tega se številni ne zavedajo. V nekaterih primerih se sprošča toliko metana, da je zemeljski plin z vidika podnebnih sprememb enako škodljiv kot premog. Zelo pomembno je, da ne izgubimo širšega pogleda na dogajanje. Če nam v naslednjih petih do desetih letih ne uspe znatno zmanjšati izpustov toplogrednih plinov, smo lahko prepričani, da bo se bo Zemlja še veliko bolj segrela in posledice, ki jih že danes občutimo v obliki spremenjenih vremenskih vzorcev, bodo še dosti bolj skrajne – razmere se bodo najverjetneje še močno poslabšale.

Da bi se izognili še slabšim scenarijem, bi se morali izpusti po letu 2020 zelo hitro zmanjševati. Toda trenutno ne kaže niti, da se sploh bodo začeli. Kitajska se pred letom 2030 ni pripravljena pogovarjati o zmanjševanju svojih izpustov. Scenarij, ki si ga želimo, se pravzaprav ne zdi zelo verjeten.

Imate prav. K omejevanju segrevanja smo pristopili z vidika količine ogljikovega dioksida v ozračju. Izpusti bi bili morali doseči vrh okoli leta 2015 in potem začeti upadati. To se je zdaj zamaknilo v leto 2020. Tudi zato, ker številne države razumejo svoje zaveze v okviru pariškega sporazuma kot nekaj, s čimer se morajo začeti ukvarjati po letu 2020. Ker so bili izpusti tri leta na isti ravni, je to zbudilo vtis, da smo dosegli vrh. Letošnje povečanje je to mnenje spodkopalo. Trenutno res ne kaže, da se bodo po letu 2020 začeli hitro zmanjševati. Glavni razlog se skriva v še vedno pretirani rabi premoga. Vendar se do leta 2020 lahko marsikaj zgodi. Vsekakor nisem mnenja, da bi se smeli vdati. V zadnjih letih se stvari v energetskem sektorju spreminjajo neverjetno naglo. Čeprav ne bi rada napovedovala, kakšen bo svet leta 2020, je mogoče, da se bo na primer Nemčija v naslednjih letih resno zavezala temu, da vendarle odpravi uporabo premoga. Njegov delež se bo še naprej zmanjševal tudi v Združenih državah, predvsem zaradi razmer na trgu. Tudi Indija se usmerja v pravo smer. Kitajska ima resda velikanski vpliv na svetovne izpuste, ker gre v njenem primeru za daleč največji energetski sistem na planetu, vendar se prav tako preusmerja k obnovljivim virom. Sicer bi se res morala še hitreje, vendar je ta sistem res zelo velik. Trenutno je na področju obnovljivih virov vodilna v svetu. Postavila je daleč največ sončnih in vetrnih elektrarn. Toda kitajsko gospodarstvo je izredno obsežno in gradijo tudi termoelektrarne. Bomo videli, ali nam bo uspelo. Gotovo smo prepočasni, vseeno pa sem prepričana, da imamo do leta 2020 še nekaj upanja. Morda se čez tri leta spet oglasim v Sloveniji, pa bomo videli, kje smo. Še je čas, da začnemo odstranjevati premog in plin iz omrežja ter da zapremo termoelektrarne. To bi bil izreden napredek.

Zdi pa se, da trenutno dobiva izredno pozornost, tudi iz ekonomske perspektive, zemeljski plin, ki ga pridobivajo s hidravličnim lomljenjem. Ima izreden vpliv na dogajanje na trgih energentov. S podnebnega vidika je zemeljski plin boljši od premoga, ker je v njem manj ogljika. Intenzivna raba tega plina je tudi poglavitni razlog za upad izpustov v Združenih državah Amerike. Izhodiščna ideja je bila torej, da s prehodom s premoga na zemeljski plin zmanjšamo izpuste, dokler se tehnologija obnovljivih virov ne razvije. Zemeljski plin z vidika podnebja ni dolgoročna rešitev, toda trenutno lahko spremljamo, kako je ta plin postal najnovejša tržna uspešnica in tako kot povsod v takem položaju bi se radi temu donosnemu poslu pridružili novi in novi igralci. Ideje za nove in nove projekte frakturiranja se tako z izredno naglico pojavljajo povsod po svetu. Tisto, kar naj bi bilo prehodna rešitev, več kot očitno ni več samo nekaj začasnega.

Ne, res ni. To zares vzbuja veliko skrb. To je tudi razlog, zakaj se ne moremo osredotočiti samo na premog. To ne bi rešilo težav. Opustitev premoga bi močno znižala izpuste, toda če ob tem še vedno vztrajamo pri plinu, ne bomo dosegli cilja. Prav to lahko zdaj spremljamo v Združenih državah Amerike. V zadnjih letih smo zaprli kar precejšnje število termoelektrarn in izpusti so se občutno znižali, zdaj pa se je zniževanje ustavilo, kajti vsakič, ko se na omrežje priklopi nova plinska elektrarna, se izpusti nekoliko povečajo – so namreč večji, kot če bi v omrežje vključili obnovljive vire, oziroma se v najboljšem primeru ne spremenijo. Vidimo torej lahko, da energetski sistem zelo hitro doseže točko, ko nova plinska elektrarna podnebju prav nič več ne koristi, ampak le škodi. Ob uporabi plina, pridobljenega s hidravličnim lomljenjem, kot sem že omenila, dodaten problem pomeni metan, ki se ob tem sprošča in znatno pospešuje globalno segrevanje. Prav zato lahko v ZDA, v katerih obožujemo svoj zemeljski plin, lahko opazujemo izredni vpliv, ki ga ima ta energent na izpuste toplogrednih plinov. Vloga plina pri energetskem prehodu je vsekakor sporna. Ni presenetljivo, da številna fosilna podjetja poudarjajo vlogo plina kot energenta pri energetskem prehodu, ki da je ključen za to, da nam ne zmanjka elektrike. Na primer na bruseljskem letališču vas vsepovsod spremljajo oglasi norveškega plinskega in naftnega podjetja Statoil, na katerih piše: »Tu smo zato, da podpiramo vetrno energijo in zagotavljamo zanesljivo oskrbo.« Ta marketinški prijem je v tej industriji trenutno povsod navzoč. Toda nova plinska termoelektrarna potrebuje trideset do štirideset let, da sploh povrne stroške zgraditve, in ves ta čas dodaja k izpustom ter povečuje tveganje podnebnih sprememb. Zato v Greenpeaceu menimo, da bi se tudi delež plina v energetskem sistemu že danes moral začeti zmanjševati. Res se moramo nasloniti na tiste vire, ki so brez izpustov – skratka, na sonce, veter, zmanjševanje porabe in pametno upravljanje povpraševanja. Te investicije bi morali postaviti v prvo vrsto.

Koliko pa je obstoječi trg z obnovljivimi viri odporen proti morebitni gospodarski krizi? V Evropski uniji smo recimo lahko spremljali, kako so posledice krize leta 2008 popolnoma odpihnile večino sorazmerno ambicioznih načrtov, ki jih je Unija prej imela na področju uvajanja obnovljivih virov.

Rekla bi, da so obnovljivi viri razmeroma odporni proti negativnim učinkom ekonomske krize, prav zato, ker na tem področju ni političnega vmešavanja. Najboljši primer, ki vam ga lahko navedem, je iz ameriške države Massachusetts, v kateri sem pred časom živela. Med gospodarsko krizo po letu 2008 je bilo področje obnovljivih virov edino, na katerem so se odpirala nova delovna mesta. Zaposlovanje je rastlo z dvomestnimi številkami, medtem ko se je na vse drugih osrednjih zaposlitvenih področjih v državi, od zdravstva in turizma do izobraževanja, zmanjševalo. Ker vlada sploh nima načrtov, ki bi jih v obdobju krize pospravila v predal, je to področje precej bolj odporno proti krizi, kot bi bilo morda sicer. So pa obnovljivi viri med krizo vendarle ranljivi, kajti dojemajo jih – čeprav napačno – kot nekakšno luksuzno energijo, ki da je dražja in ne pride v poštev, kadar moramo varčevati. Toda obnovljivi viri ohranjajo denar v krajevnem gospodarstvu, zato prispevajo k ekonomski odpornosti okolij. Vlaganje vanje podpira domača delovna mesta in omogoči hitrejše okrevanje po krizi. To je čisto drugače, kot če uvažate zemeljski plin, nafto ali premog in zato pošiljate denar v tujino. Poleg tega obnovljivi viri energije v veliki meri niso vezani na transportne stroške, to pa še bolj povečuje njihovo odpornost proti krizi.

Posvetiva se zdaj še eni plati spoprijemanja s podnebnimi spremembami, ki že skoraj od začetka doživlja številne kritike, in sicer je to trgovanje z ogljikom oziroma ogljikovimi kuponi, ki se vprašanja izpustov loteva z mehanizmi prostega trga. Kar je bilo zamišljeno kot spodbuda za dolgoročno zniževanje izpustov CO², je v praksi precej razvodenelo in postalo le še način več, kako povečati dobičke. Pri tem je namen, zaradi katerega je bilo vzpostavljeno, zelo pogosto ob strani. Kakšen je položaj na tem področju?

 Če z zniževanjem izpustov mislite resno, trgovanje z ogljikom ni prava pot. To še prav posebno velja za Evropsko unijo in njeno strategijo trgovanja z izpusti, ki je pomagala industriji – program je bil slabo voden, cene ogljika niso bile dovolj visoke, da bi spremenile način delovanja energetskega trga. Zato smo morali v ospredje postaviti delež obnovljivih virov v energetskem sistemu in druge ukrepe, da bi zagotovili, da bodo spremembe sploh šle v pravo smer.  Na koncu je jasno le eno: izpuste je treba zmanjšati. Trgovanje z ogljikom k temu ne pripomore, izpuste le prestavlja. Morda bi delovalo, če bi imeli izjemno strog program s točno določeno zgornjo mejo, ki bi se vsako leto zniževala, ampak v Uniji ni tako, niti ni za kaj takega jasne politične volje. V praksi imamo tako le zelo drag in neučinkovit sistem, ki k reševanju podnebnih težav ne prispeva veliko. Zaveze pariške konference so jasne. 100-odstotno obnovljivi viri energije so edina prava pot in trgovanje z ogljikom k temu ne prispeva kaj dosti, zato mu pri Greenpeaceu ne posvečamo večje pozornosti. Raje se osredotočamo na strategije, ki se zdijo bolj učinkovite za ta namen.

Se kje morda obetajo resnejše zaveze, da bi vsaj del ogljika raje pustili v tleh?

Tega vsekakor še ni videti na obzorju. Nekatere organizacije in posamezniki si sicer prizadevajo za to. Zavedamo se, da moramo vsaj dve tretjini svetovnih zalog premoga in nafte pustiti pri miru, da bi sploh imeli kakšne možnosti pri omejevanju podnebnih sprememb. V tem trenutku države ne kažejo navdušenja za to, da bi se temu kakor koli resneje zavezale. To pa se seveda lahko spremeni. Trenutno se osredotočamo na prepričevanje vlad držav, naj se resno lotijo opuščanja premoga oziroma se usmerijo v 100-odstotni delež obnovljivih virov, in tako se tudi lotevamo tega vprašanja. Količine premoga in nafte, ki jih moramo pustiti pri miru, navajamo zato, da ljudje laže razumejo. Še posebno pred pariškim sporazumom so se številne vlade navduševale nad tem, koliko novih naftnih ploščadi se lahko postavi na arktičnem območju zdaj, ko se je arktični led stopil. Koliko novih priložnosti se je odprlo v Severnem morju in drugod! Po pariškem sporazumu je vendarle jasno, da to ni mogoče. Vsaj ne, če mislite resno s pariškimi zavezami in omejevanjem podnebnih sprememb. Skratka, po večini to bolj poudarjamo v izobraževalne namene. Samo pri Arktiki si konkretno prizadevamo, da bi tamkajšnja najdišča pustili pri miru.

Ste glede Arktike optimistični? Sama si v tem trenutku kar težko predstavljam, da bodo tamkajšnji viri zares ostali nedotaknjeni.

Sem optimistična. Na delu je veliko dejavnikov. Obstajajo številni zelo dobri razlogi, zakaj je arktično območje treba pustiti pri miru. Nekatere vlade dobro razumejo tako okoljske kot podnebne razloge za to. Toda tudi ob pomanjkanju potrebne politične volje imamo na svoji strani še ekonomske dejavnike. Stroški vrtanja na arktičnem območju so zelo visoki, tveganje prav tako. Če bodo cene nafte ostale nizke, vrtanje na Arktiki ne bo ekonomsko upravičeno. Trenutno nam te okoliščine zelo ustrezajo. Če se bodo cene nafte dvignile, recimo celo na 200 dolarjev na sod, kot so bile pred leti, pa bodo te možnosti zares postale spet zanimive, prav tako recimo nafta iz bitumenskega peska. Cene se seveda lahko dvignejo, ničesar ne bi želela napovedovati. Ampak za zdaj nam ekonomske smernice na tem in še nekaterih drugih področjih ustrezajo. Cene obnovljivih virov se nenehno spuščajo, tudi električna vozila so vse dostopnejša. Res je veliko priložnosti, da v naslednjih treh do petih letih močno zmanjšamo povpraševanje po nafti, tako v transportu kot tudi na drugih področjih. To bi še bolj zmanjšalo ekonomske razloge za vrtanje na teh področjih. Zato sem brez dvoma optimistična.

Kaj pa, če te okoliščine ne bodo ugodne? Imamo rezervni načrt? Kaj če nam izpustov ne uspe omejiti in celo porabimo ves ogljični proračun že pred letom 2040?

 Mislim, da rezervnih načrtov nimamo. Rezervni načrt je pač to, da se prilagodimo posledicam. To pomeni, da bomo izgubili avstralski veliki koralni greben, da se bo morska gladina dvigovala, vremenski vzorci pa bodo še veliko bolj skrajni. Mislim, da ni kaj dosti vlad ali mest, ki bi se pripravljale na razmere v takem svetu. Najverjetneje nas v tem primeru čaka precejšen kaos. Spomnimo se samo letošnjih orkanov. Koliko pa se lahko pripravimo na take dogodke? Srečujemo se z nevihtami nepojmljivih razsežnosti. Vetrovi so na Porto Ricu pihali s hitrostjo, ki presega peto stopnjo. Imamo take nalive, da v enem samem dnevu pade za ves mesec dežja. Ravno sem bila v Bangkoku, ko se je to zgodilo. Kako naj bi to načrtovali? Prav zato je omejevanje nadaljnjega segrevanja tako pomembno, in to takoj in s kar največjim možnim tempom. Kajti posledice tisočletnih neurij, ki jih zdaj ponekod čutimo vsakih pet let, bodo kmalu preobremenile sistem. Vzamejo številna življenja, pogoltnejo nesramno velike količine denarja, uničijo vire preživetja. Morda se lahko nekoliko pripravimo na to, da bodo ti dogodki v prihodnje pogostejši, ne moremo pa se zares pripraviti na vse. Omejevanje segrevanja je osrednji problem, na katerega se moramo osredotočiti. To je osrednji problem, ki ga z vso močjo poskušamo predstaviti vladam. Ni pomembno, ali bodo delničarji dobili manj denarja, ker so se pred osmimi leti nespametno odločili za graditev nove termoelektrarne. Zaradi podnebnih sprememb jo preprosto moramo zapreti, kajti gre za človeška življenja.

Koliko elektrike iz sončnih elektrarn pa bi danes lahko zagotovili v Sloveniji, če bi v ta vir vložili recimo milijardo evrov? Za novi blok termoelektrarne smo namenili še precej več.

Dobili bi veliko elektrike. Še posebno v Sloveniji, v kateri imate precej sončnega vremena. Investicija v premog je res velika zamujena priložnost, ko pa je sonce zastonj. Težko bi na pamet govorila, koliko streh bi lahko pokrili z milijardo evrov. Sama bom prav zdaj v Belgiji toplotno črpalko dopolnila s sončno elektrarno z močjo 4 kilovatov, ki bo poskrbela za vse potrebe v hiši. 4-kilovatni sistem me bo stal 8000 evrov, brez kakršnih koli subvencij. Domnevam, da bi v Sloveniji, v kateri je sonca veliko več kot v Belgiji, povprečna hiša brez toplotne črpalke potrebovala 2- do 3-kilovatni sistem, ki bi verjetno stal od 4000 do 5000 evrov. Zdaj pa izračunajte, koliko hiš bi lahko oskrbeli z milijardo evrov. Vsekakor bi se v Sloveniji to zelo poznalo, še posebno če upoštevate, da dobite največ elektrike poleti, ko je tudi največ turistov. Poraba je poleti zelo visoka. Ker pri sončni energiji nimate transportnih stroškov, gre za zelo učinkovit sistem, ki je poleg vsega čist. Evropa ima težave s slabo kakovostjo zraka, tako zaradi premoga kot zaradi transporta. Sončna energija je v mestih edini pravi odgovor na ta problem. Turisti niso nič kaj navdušeni nad slabim zrakom v mestih, kot so Barcelona, Pariz, Bruselj in številna druga. Tudi z vidika ohranjanja naravnih lepot in privlačnosti dežele za turiste je sončna energija odlična rešitev.