Letos so že 25. podelili nagrado Marjana Rožanca za najboljšo esejistično zbirko v letu. V tem jubilejnem letu je prav, da se spomnimo, kako je naš pisatelj dvignil slovensko esejistiko do neverjetnih evropskih višin in postavil zelo visoke cilje vsem, ki segajo po peresu, da bi pustili za seboj kakšno sled svoje misli.
Za Rožanca velja, da je bil zaradi vojnih in povojnih razmer do velike mere sam svoj učitelj. Negov način življenja je bilo branje in znova branje. Ker sam ni sistematično študiral na univerzi, je lahko segal tudi za po tisti čas prepovedani literaturi, tudi tuji. Zato si je v času služenja vojaškega roka prislužil zapor. Toda zanj je bilo pomembno da je segal po knjigah svojih učiteljev, najbolj filozofov Pascalu in Kierkegaardu, ki sta se ukvarjala s vprašanjem Boga, z njima je bil v dialoškem razmerju. O njiju ni samo razmišljal, ampak si je njune misli beležil in kmalu je bilo na papirju več njegovih lastnih misli kot pa besed drugih avtorjev.
Tako je Rožanc dosegel neverjetno razgledanost in poznavanje tako zgodovine kot humanizma. In na drugi strani je vse to veliko znanje v sebi pretresel in ga osebno podoživljal. Na ta način se je bližal idealu najboljših esejistov, združeval je znanost in poezijo. Toda istočasno je bil etično zelo čist in svojih dilem, zagat in tudi nemoči ni skrival.
Najtežje mu je bilo vprašanje trpljenja in zla. Ni se mogel sprijazniti z Aristotelovo mislijo, da zla ni in da gre le za pomankanje dobrega. Sam je zlo doživljal na svojem telesu in ga preraščal preko ljubezni. Zato se je tudi imel za personalista.
Pisateljevo globoko izkustvo je bilo, da Bog od njega zahteva, da se v ljubezni »izgubi« in se potem znova najde znotraj darežljivega življenja ljubečih oseb in začne tudi sebe doživljati kot dar. Ob tem bo začutil vse ljudi okoli sebe kot dar in jih bo imel rad. Z njimi se bo radoval življenja in bo tudi molil zaradi te radosti ljubezni.
Letos so že 25. podelili nagrado Marjana Rožanca za najboljšo esejistično zbirko v letu. V tem jubilejnem letu je prav, da se spomnimo, kako je naš pisatelj dvignil slovensko esejistiko do neverjetnih evropskih višin in postavil zelo visoke cilje vsem, ki segajo po peresu, da bi pustili za seboj kakšno sled svoje misli.
Za Rožanca velja, da je bil zaradi vojnih in povojnih razmer do velike mere sam svoj učitelj. Negov način življenja je bilo branje in znova branje. Ker sam ni sistematično študiral na univerzi, je lahko segal tudi za po tisti čas prepovedani literaturi, tudi tuji. Zato si je v času služenja vojaškega roka prislužil zapor. Toda zanj je bilo pomembno da je segal po knjigah svojih učiteljev, najbolj filozofov Pascalu in Kierkegaardu, ki sta se ukvarjala s vprašanjem Boga, z njima je bil v dialoškem razmerju. O njiju ni samo razmišljal, ampak si je njune misli beležil in kmalu je bilo na papirju več njegovih lastnih misli kot pa besed drugih avtorjev.
Tako je Rožanc dosegel neverjetno razgledanost in poznavanje tako zgodovine kot humanizma. In na drugi strani je vse to veliko znanje v sebi pretresel in ga osebno podoživljal. Na ta način se je bližal idealu najboljših esejistov, združeval je znanost in poezijo. Toda istočasno je bil etično zelo čist in svojih dilem, zagat in tudi nemoči ni skrival.
Najtežje mu je bilo vprašanje trpljenja in zla. Ni se mogel sprijazniti z Aristotelovo mislijo, da zla ni in da gre le za pomankanje dobrega. Sam je zlo doživljal na svojem telesu in ga preraščal preko ljubezni. Zato se je tudi imel za personalista.
Pisateljevo globoko izkustvo je bilo, da Bog od njega zahteva, da se v ljubezni »izgubi« in se potem znova najde znotraj darežljivega življenja ljubečih oseb in začne tudi sebe doživljati kot dar. Ob tem bo začutil vse ljudi okoli sebe kot dar in jih bo imel rad. Z njimi se bo radoval življenja in bo tudi molil zaradi te radosti ljubezni.
