Naša religiozna tradicija nas uči, da je Bog dal človeku pravico »gospodovati« nad stvarstvom. Toda »gospodovati« ne opravičuje izkoriščevalske nadvlade nad šibkejšimi členi družbe in stvarstva. »Gospodovati« pomeni ravnati v Gospodovem imenu. Edino Bog je Gospod, Bog pa je ljubezen. Papež Frančišek opozarja: »Nikoli ne pozabimo, da je prava oblast služenje. /…/ Spoštovanje stvarstva je zahteva naše vere, saj nam vrt v katerem živimo, ni zaupan zato, da ga izkoriščamo, temveč, da ga obdelujemo in s spoštovanjem varujemo.«

Tudi evangelijsko sporočilo je jasno. Če je Bog naš Oče, potem smo usodno povezani – smo kot bratje in sestre, in je zato opravičljiva le ekonomija kot skrb za dom, za oskrbljenost vsakogar. In če je Bog Stvarnik, potem nosi vse ustvarjeno (ne le človek) pečat »božanskosti«, kar nas zavezuje k izjemni spoštljivosti, pravičnosti in odgovornosti.

»Ali veš, da drevesa govorijo?« je zapisal Indijanec Tatanga. »Da, natanko to počnejo. Govorijo med sabo in govorijo s tabo, če jih poslušaš. Jaz sem veliko izvedel od dreves: včasih nekaj o vremenu, drugič o živalih, pa tudi o Velikem duhu.«

Poglavar Indijancev Dakota, Stoječi Medved pa je rekel: »Indijanec je resnični ljubitelj narave. Rad ima zemljo in vse zemeljske stvari. /…/ Zemljo ljubimo; sedimo ali naslanjamo so se na tla z občutkom, da smo blizu materinski sili. Koži dobro dene, da se jo dotika. Radi si sezujemo mokasine in hodimo bosi po sveti zemlji. /…/ Zemlja blaži, krepi, čisti in zdravi. /…/ Indijanec je povsod z Materjo zemljo. /…/ Od Velikega Duha prihaja velika življenjska sila, ki se pretaka v vseh in skozi vse: cvetje na planjavah, piš vetra, skale, drevesa, ptice, živali …, – to je sila, ki je bila vdihnjena prvemu človeku. Zato so vse stvari v sorodstvu in druži nas Velika skrivnost. /…/ Za svet živali in ptic imamo bratovsko čustvo, zato se med njimi čutimo varne. Žival ima pravice, pravico do človekovega varstva, pravico do življenja, pravico do razmnoževanja, pravico do svobode in pravico do človekove hvaležnosti. V priznavanju teh pravic nismo nikdar zasužnjil živali in vsemu živemu prizanašamo.« – Tako poglavar Stoječi Medved.

Dozorel je čas, da se povrnemo k pravičnosti, odgovornosti in spoštljivosti do vsega ustvarjenega. Človek ni nad stvarstvom; v njem ni bolj ali manj vrednih; vsak je najvrednejši v svojem redu. In prav Bog – Veliki Duh – Najvišji Red nas obvezuje k spoštljivemu sožitju.

Naša religiozna tradicija nas uči, da je Bog dal človeku pravico »gospodovati« nad stvarstvom. Toda »gospodovati« ne opravičuje izkoriščevalske nadvlade nad šibkejšimi členi družbe in stvarstva. »Gospodovati« pomeni ravnati v Gospodovem imenu. Edino Bog je Gospod, Bog pa je ljubezen. Papež Frančišek opozarja: »Nikoli ne pozabimo, da je prava oblast služenje. /…/ Spoštovanje stvarstva je zahteva naše vere, saj nam vrt v katerem živimo, ni zaupan zato, da ga izkoriščamo, temveč, da ga obdelujemo in s spoštovanjem varujemo.«

Tudi evangelijsko sporočilo je jasno. Če je Bog naš Oče, potem smo usodno povezani – smo kot bratje in sestre, in je zato opravičljiva le ekonomija kot skrb za dom, za oskrbljenost vsakogar. In če je Bog Stvarnik, potem nosi vse ustvarjeno (ne le človek) pečat »božanskosti«, kar nas zavezuje k izjemni spoštljivosti, pravičnosti in odgovornosti.

»Ali veš, da drevesa govorijo?« je zapisal Indijanec Tatanga. »Da, natanko to počnejo. Govorijo med sabo in govorijo s tabo, če jih poslušaš. Jaz sem veliko izvedel od dreves: včasih nekaj o vremenu, drugič o živalih, pa tudi o Velikem duhu.«

Poglavar Indijancev Dakota, Stoječi Medved pa je rekel: »Indijanec je resnični ljubitelj narave. Rad ima zemljo in vse zemeljske stvari. /…/ Zemljo ljubimo; sedimo ali naslanjamo so se na tla z občutkom, da smo blizu materinski sili. Koži dobro dene, da se jo dotika. Radi si sezujemo mokasine in hodimo bosi po sveti zemlji. /…/ Zemlja blaži, krepi, čisti in zdravi. /…/ Indijanec je povsod z Materjo zemljo. /…/ Od Velikega Duha prihaja velika življenjska sila, ki se pretaka v vseh in skozi vse: cvetje na planjavah, piš vetra, skale, drevesa, ptice, živali …, – to je sila, ki je bila vdihnjena prvemu človeku. Zato so vse stvari v sorodstvu in druži nas Velika skrivnost. /…/ Za svet živali in ptic imamo bratovsko čustvo, zato se med njimi čutimo varne. Žival ima pravice, pravico do človekovega varstva, pravico do življenja, pravico do razmnoževanja, pravico do svobode in pravico do človekove hvaležnosti. V priznavanju teh pravic nismo nikdar zasužnjil živali in vsemu živemu prizanašamo.« – Tako poglavar Stoječi Medved.

Dozorel je čas, da se povrnemo k pravičnosti, odgovornosti in spoštljivosti do vsega ustvarjenega. Človek ni nad stvarstvom; v njem ni bolj ali manj vrednih; vsak je najvrednejši v svojem redu. In prav Bog – Veliki Duh – Najvišji Red nas obvezuje k spoštljivemu sožitju.

Karel Gržan