Avlij Gelij, ki je živel v 2. stoletju n.št., je bil rimski pisec, a se je nekaj časa izobraževal v Atenah. Tam je v dolgih zimskih nočeh začel pisati obsežno delo Atiške noči, ki ga sestavlja 20 knjig in je danes skoraj v celoti ohranjeno. V 9. knjigi svojih zapiskov navaja anekdoto o uglednem Grku Herodu Atiškem. Bil je znan po široki razgledanosti in izjemnem premoženju. Slovel je tudi kot darežljiv podpornik umetnikov in postal prvi Grk, ki je v Rimu zasedel položaj konzula.
Avlij Gelij omenja, da naj bi k uglednemu Herodu nekoč pristopil moški v plašču, z dolgimi lasmi in brado, ki mu je segala skoraj do pasu. Prosil ga je, naj mu zaradi njegove brade da nekaj denarja. Ko ga je Herod vprašal, kdo vendar je, da se sklicuje na svojo brado, ga je mož le začudeno pogledal, češ, kako vendar po bradi ne sklepa, da je modrec oziroma filozof. Herod pa mu je odgovoril: »Vidim brado in plašč, ne vidim pa nobenega filozofa.« Čeprav je nato nekaj tovarišev Heroda opozorilo, da je mož pred njim berač sumljivega značaja in spornega obnašanja, je Herod vseeno ukazal, naj mu dajo toliko denarja, da bo imel trideset dni za kruh. »Ne zato, ker je on mož, ampak zato ker smo mi možje,« je še dostavil.
Pred Avlijem Gelijem je že Plutarh, ki je popisoval življenja znamenitih Grkov in Rimljanov, poudaril, da dolga brada in oguljen plašč še ne naredita človeka za modreca. S tem je opozarjal na ljudi, ki posnemajo filozofsko zanemarjanje zunanjosti, ne da bi dojeli bistvo filozofske drže človeka – to je skrb za njegovo dušo in modrost. Danes, ko so mnoge lažne besede zavite le v šumeč celofan lepe govorice in zunanjega blišča, pogosto pozabljamo na pomen lepote naše duše in presojamo le še človekov družbeni položaj, njegov vpliv in materialno moč. Nobena obleka nas ne bo nikoli naredila za človeka in z zunanjim videzom nikoli ne bomo mogli zakriti plitkosti naše duše, če ne negujemo temeljnih platonističnih vrednot, kot so lepota, dobrota in stremljenje k resnici, tudi k resnici o nas samih.
Avlij Gelij, ki je živel v 2. stoletju n.št., je bil rimski pisec, a se je nekaj časa izobraževal v Atenah. Tam je v dolgih zimskih nočeh začel pisati obsežno delo Atiške noči, ki ga sestavlja 20 knjig in je danes skoraj v celoti ohranjeno. V 9. knjigi svojih zapiskov navaja anekdoto o uglednem Grku Herodu Atiškem. Bil je znan po široki razgledanosti in izjemnem premoženju. Slovel je tudi kot darežljiv podpornik umetnikov in postal prvi Grk, ki je v Rimu zasedel položaj konzula.
Avlij Gelij omenja, da naj bi k uglednemu Herodu nekoč pristopil moški v plašču, z dolgimi lasmi in brado, ki mu je segala skoraj do pasu. Prosil ga je, naj mu zaradi njegove brade da nekaj denarja. Ko ga je Herod vprašal, kdo vendar je, da se sklicuje na svojo brado, ga je mož le začudeno pogledal, češ, kako vendar po bradi ne sklepa, da je modrec oziroma filozof. Herod pa mu je odgovoril: »Vidim brado in plašč, ne vidim pa nobenega filozofa.« Čeprav je nato nekaj tovarišev Heroda opozorilo, da je mož pred njim berač sumljivega značaja in spornega obnašanja, je Herod vseeno ukazal, naj mu dajo toliko denarja, da bo imel trideset dni za kruh. »Ne zato, ker je on mož, ampak zato ker smo mi možje,« je še dostavil.
Pred Avlijem Gelijem je že Plutarh, ki je popisoval življenja znamenitih Grkov in Rimljanov, poudaril, da dolga brada in oguljen plašč še ne naredita človeka za modreca. S tem je opozarjal na ljudi, ki posnemajo filozofsko zanemarjanje zunanjosti, ne da bi dojeli bistvo filozofske drže človeka – to je skrb za njegovo dušo in modrost. Danes, ko so mnoge lažne besede zavite le v šumeč celofan lepe govorice in zunanjega blišča, pogosto pozabljamo na pomen lepote naše duše in presojamo le še človekov družbeni položaj, njegov vpliv in materialno moč. Nobena obleka nas ne bo nikoli naredila za človeka in z zunanjim videzom nikoli ne bomo mogli zakriti plitkosti naše duše, če ne negujemo temeljnih platonističnih vrednot, kot so lepota, dobrota in stremljenje k resnici, tudi k resnici o nas samih.
