Zapiski in zbirka Pavla Medveščka so zaradi oglarske prisege čakali več kot 40 let, da so prišli med ljudi, zdaj pa Slovencem odpirajo oči v še vedno zelo skrivno, a ne tako daljnjo preteklost, ko so ljudje na svoji zemlji živeli po svojih pravilih in v skladu z naravo.
Čaščenje dreves in kamnov, dobro poznavanje luninega koledarja, déhnar – duhovni vodja, zdravilci, verovanje v ponovna rojstva in zduhca, zgodbe o vesoljnem potopu in beli kači ter še mnogo več … To je zapuščina starovercev v Zahodni Sloveniji, kot jo je v pogovoru z zadnjimi staroverci na levi in desni strani Soče po drugi svetovni vojni spoznal Pavel Medvešček, lastnik etnološke zbirke Staroverstvo in staroverci, ki je na ogled v Goriškem muzeju.
Staroverstvo kot način življenja
Ne gre za religijo, vero, pravi Pavel Medvešček, temveč za način življenja. Staroverci namreč niso poznali molitev, tudi o bogovih Medvešček od starovercev na Tolminskem ni slišal. Živeli so po luninem koledarju, luna je bila tako za njih pomembnejša od sonca, in verjeli v Nikrmano – prasilo, ki uravnava vse na zemlji, kaže pa se v podobah na nebu. Daleč najpomembnejša za njih je bila torej narava. Pavel Medvešček.
“Njihovo božanstvo je bila narava, narava kot celota, ne kot detajl. Ko si prišel z njimi v kontakt, si takoj vedel, da so to ljudje, ki so spoštovali naravo, ker so vedeli, da brez narave ne bi preživeli. Z njo so ravnali spoštljivo, mlako so spoštovali enako kot potok, izvir vode ali drevo, vsa narava je bila za njih enaka. Zato so objemali stara drevesa, saj so verjeli, da je v drevesu neverjetna moč, ki ti pomaga, da preživiš ali pa tudi da ozdraviš. Tudi določeni kamni so bili za njih sveti, pa izviri vode … Vse, kar je bilo v naravi, je bilo za njih sveto.”
Življenje v stari veri je celosten sistem, ki se je udejanil in opredmetil v vseh vidikih človekovega bivanja, zapiše v spremni besedi Medveščkove knjige Iz nevidne strani neba tudi dddr. Andrej Pleterski z Inštituta za arheologijo ZRC SAZU.
“Gre za način življenja ljudi, ki živijo od rodov in sadov zemlje, zato se morajo obnašati temu primerno in tudi skrbeti za neko, kot bi danes temu moderno rekli, vzdržnostno bivanje. Pri tem pa nimajo neke pasivne vloge, ampak so soodgorni za to, kar se v naravi in z naravo dogaja. Oni čutijo, da so gonilo vsega tega, ampak zaradi te odgovornosti seveda vejo, da je še toliko bolj pomembno, da se obnašajo pravilno.”
Pri tem so jim pomagale kačje glave (posvečeni kamni, ki so spominjali na kačjo glavo), tročani, navidezno povezane tri točke v prostoru, ki so tvorile trikotnik, in dehnar – vodja njihove skupnosti, modrec, zaupnik, razsodnik (o vsem tem izveste veliko več v oddaji).
Vzporedna resničnost
Staroverstvo, ki se je do 20. stoletja ohranilo v zaselkih nad Sočo, je torej treba razumeti tudi v kontekstu okolja, v katerem so živeli ljudje “po starem”. To so bile kmetije na planotah, slemenih, na vrhovih, da so imeli več sonca in so lažje živeli. Bili so odmaknjeni od upravnih in mestnih središč, in čeprav so bili po večini vsi krščeni, so živeli po svoje. Mag. Darja Skrt, kustosinja razstave Staroverstvo in staroverci v Goriškem muzeju:
“Nekdo, ki je šel v gozd ali pa v vodo, je šel do tiste vode zato, ker ga je zdravila … To so delali zato, da so lažje preživeli. Ker so čutili, da je to dobro za njihovo zdravje, za njihovo dušo … Saj zduhec je duša … To so univerzalne stvari, ki se ne izključujejo.”
Živeli so v vzporedni resničnosti, če si sposodimo hipotezo dr. Aleksandra Panjeka s primorske Fakultete za humanistične vede, ki raziskuje primorsko podeželje v novem veku. Za primorske kmete je bila na primer srenjska zemlja, s katero so upravljale vaške skupnosti, prosto na razpolago vaškim skupnostim. Za gospodo in pravna pravila pa je bila last zemljiških gospodov. Šlo je za različno pojmovanje lastnine in pravnih določil, pravi dr. Aleksander Panjek. Prav tako so prosto, ustno in mimo uradne zakonodaje kmetje na krasu upravljali tudi s svojo zemljo. Vse to lahko povežemo tudi s staroverci. Njihovo znanje se je prenašali ustno, poznali so srenjsko zemljo, koncept skupnega dobrega, delniške družbe, v mnogih primerih tudi demokratični način odločanja. V skupnosti so imeli na primer varuha semena, ki je shranjeval in varoval semena avtohtonih sort, da bi jih v primeru naravnih nesreč ljudje imeli in ne bi stradali. Pod drevesi, v krogu so se ob posebnih priložnostih in dogodkih zbirali izbranci in odločali o usodi skupnosti ali posameznika. Dehnar se je pri nekaterih odločitvah sestajal z zapriseženimi, ki so jih volili vsakih 7 let.
Zaton staroverstva
V edinem zapisu staroverstva v srednjeveških spisih, navaja dr. Andrej Pleterski, je opisan nasilni pohod iz Čedada k slovenskim sosedom pri Kobaridu leta 1331, med katerim so starovercem uničili sveto drevo in s kamni zaprli sveti studenec med njegovimi koreninami, saj so drevo in studenec ljudje po božje častili. Velikokrat je torej šlo za grobo in nasilno obračunavanje s staroverstvom, zato se je to skrilo, potihnilo. A njihova naravna svetišča so bila uničena, na njihovih mestih postavljene krščanske cerkve (na primer Sv. Jakob), sveti kamni razstreljeni (lunin kamen v Padencah), najbolj pomemben tročan pa uničen in bela kača v Babji jami pregnana zaradi gradnje železnice. Veliko hudega je prinesla tudi prva svetovna vojna, ki je to območje razdejala in porušila, ljudi odgnala v begunstvo in na fronte, ko so se vrnili na svoje porušene domačije, pa časa za vero ni bilo več. Svoje je prinesla modernizacija in tudi dejstvo, da zadnjemu, 14. dehnarju, ni uspelo zagotoviti pravega naslednika – vse znanje se je namreč prenašalo ustno in v ozkem krogu ljudi.
Danes le še Medveščkova zbirka predmetov in nekatere knjige govorijo o tistih starih časih, ki se, verjamejo moji sogovorniki, zrcalijo v ljudskih pripovedih, pravljicah, šegah, navadah in ljudski modrosti. Vse to ni omejeno le na Goriško ali Tolminsko, temveč je obstajalo tudi drugje … Arheologija, etnologija, jezikoslovje in druge interdisciplinarne vede, pa bodo, pravi Darja Skrt, v prihodnosti gotovo na novo osvetlile našo preteklost in s tem tudi sedanjost.
