Pri psihiatru 3.5: Jaz bi ful delala, starci pa težijo, da moram končat šolo

Premiera igrane nanizanke

Alojz Svete v vlogi Psihiatra med snemanjem

foto: Aleš Ogrin

Do konca decembra se v torkovem terminu radijske igre na Prvem družimo s primeri našega radijskega Psihiatra. Po dveh uspešnih serijah igrano-kontaktne nanizanke Pri psihiatru, nastali po predlogah Mateje Perpar in v režiji Klemna Markovčiča, se v tretji ediciji spopadamo z najstniškimi izzivi odraščanja in vzpostavljamo svojevrstni generacijski most med različnim poslušalstvom Radia Slovenija.

Ponujamo namreč v razmislek temeljne zagate in izzive odraščanja, s katerimi smo se vsi srečali, a nam je bilo takrat, ko so se nam dogajali, težko govoriti o njih. Zdi pa se, da je prav radio dovolj intimen medij, da nam lahko zašepeta tudi kakšen odgovor, še preden bi zanj zastavili vprašanje.

Preko Facebook strani Radijska igra pa odpiramo možno polje za komentarje poslušalcev med eno in drugo epizodo. Veseli bomo, če boste delili z nami svoje izkušnje odraščanja ali pa izkušnjo z odraščanjem vaših otrok.

Vprašanje smisla šole je pravzaprav večna tema. Sploh v obdobju adolescence. Tokratna junakinja se je obrnila od šole k delu in zaslužkom, ki ji ga to delo prinaša. Vprašanje smisla izobraževanja v obdobju ekonomskih kriz, prekarnega dela in slabih možnosti za redne zaposlitve se ob tem ponuja samo po sebi. Čeravno so generacije rojene v novem tisočletju bolj pragmatične in prilagodljive. Predvsem pa gledajo na življenje skozi trenutek, tukaj in zdaj. To pa je pozicija, ki bi jo prav vse generacije morale posvojiti in vzeti za svojo.

Tonski mojster Nejc Zupančič
Avtor izvirne glasbe Gregor Strniša
Lektor Martin Vrtačnik

Hči Lena Hribar
Mama Saša Mihelčič
Prijateljica Anja Novak
Oče Gorazd Logar
Psihiater Alojz Svete

Produkcija Uredništva igranega programa
Posneto v studiih radia Slovenija junija, septembra in oktobra 2016

Rubrika ZUNANJE UHO

Recenzija 5. epizode v 3. sezoni igrane radijske nanizanke Pri psihiatru 3.5: Jaz bi ful delala, starci pa težijo, da moram končat šolo

UROŠ SMASEK

Kratko in jedrnato, lahko označimo 5. epizodo od skupno 13 v aktualni 3. sezoni igrane radijske nanizanke Pri psihiatru. Pa ta oznaka ni (kakršenkoli) očitek na račun trajanja ali podajanja vsebine tokratne miniature, slednja nadaljuje že posrečeno tradicijo štirih predhodnic, da imajo vse skupaj namen in cilj, da vsaka po svoje učinkuje kot resnični psihiatrično-svetovalni primer, zasnovan vsebinsko samosvoje in avtorsko kot da čisto na novo.
Približno enako kot dosedanje (in najbrž tudi nadaljnje) epizode traja tudi tokratna približno četrt ure. Vendar ob poslušanju dobi(va)mo občutek, da sploh ta epizoda (a že tudi katera prej) mine kar nekako hitreje in da bi z veliko pozornostjo še kar poslušali o problemu, ki – in kako! – ga obravnava. To pa pomeni, da se nanizanka (po besedilih Mateje Perpar in v režiji Klemna Markovčiča) na prave načine loteva pravih, aktualnih, sicer načeloma najstniških problemov, toda v kontekstu vsesplošno akutnih.
Epizoda s povednim naslovom Jaz bi ful delala, starci pa težijo, da moram končat šolo v duhu tega, kako mladi danes gledajo na življenje iz zornega kota trenutka tukaj in zdaj, obravnava že v naslovu povedno izražen problem konkretno skoraj 18-letnice z za marsikoga še zmerom presenetljivim stališčem. Saj vidi, kako je danes z eksistenco, in se hoče čimprej osamosvojiti. To stališče pa je tudi dokaz, da v življenju ni težko delati (česarkoli že), kar te veseli. Vendar še ni zagotovilo eksistence.
Začne se z zvočno uprizorjenim dogajanjem med glavno junakinjo (Lena Hribar) in njeno prijateljico (Anja Novak), v kar se v nadaljevanju vpleteta njena mama (Saša Mihelčič) in naposled še oče (Gorazd Logar), nato se prelije v izpoved junakinje, kot v (elektronskem) pismu podano psihiatru (Alojz Svete), in v njegov diplomatski odgovor, da občuduje pogum današnjih mladih, da se strinja deloma z njo, a deloma tudi z njenima staršema, in da se zanjo odpira še kakšno lahko problematično socialno vprašanje.
Zaokroži pa se že tradicionalno z dvema možnima rešitvama konkretnega problema, z manj in bolj optimistično, kjer slednja poudari, da starša podjetnika imata občutek za pomen formalne izobrazbe, a k sreči tudi za kompromis, torej za hčerkino podjetnost, s katero pa bo po polnoletni osamosvojitvi morala tudi samostojno živeti. Da vse to zvočno res zaživi, je zasluga (tudi) igralske izvedbe, ki tako opozarja na še enega od mnogih družbeno aktualnih problemov.