Na obisku pri zadovoljnih kokoših

Prosta reja kokoši oz. ti. »voliere« – kompromis med dobrim počutjem živali in obvladljivostjo proizvodnje. Kooperacijska reja kokoši nesnic na kmetiji Stanka Zagožna iz Ljubnega donosnejša od govedoreje

Stanko Zagožen, rejec kokoši nesnic iz Ljubnega

foto: Jernejka Drolec

Perutnina spada med najbolj propulzivne živinorejske panoge v svetu in pri nas. Proizvodnja perutninskega mesa in jajc predstavlja enega najcenejših virov beljakovin živalskega porekla. Pričakovati je, da se bo povpraševanje po teh proizvodih povečalo in s tem tudi prireja. V Sloveniji smo po podatkih statističnega urada lani decembra redili nekaj več kot 6 milijonov 100 tisoč kljunov perutnine, od tega največ, nekaj več kot 3 milijone 300 tisoč, pitovnih piščancev in kokoši nesnic, teh je bilo nekaj več kot milijon 700 tisoč. Bistveno manjši je obseg reje pur.

Smernice v reji perutnine

Kakšne pa so smernice v tej panogi, smo vprašali docenta dr. Dušana Terčiča z Biotehniške fakultete, oddelka za zootehniko?

Doc. dr. Dušan Terčič, Biotehniška fakulteta: »Na pedagoško raziskovalnem centru za perutninarstvo na oddelku za zootehniko biotehniške fakultete se ukvarjamo s selekcijo kokoši, edini v Sloveniji. Imamo program lahkega, torej nesnega tipa kokoši, in težkega tipa in na tem centru ohranjamo in skušamo izboljševati našo edino avtohtono pasmo kokoši, štajersko kokoš. Če primerjamo prispevek tega centra s svetovnimi multinacionalkami, je ta prispevek k svetovnemu perutninarstvu minimalen, vendar pa na lokalni, slovenski ravni zagotavlja jate, ki jih velika podjetja oz. veliki selekcijski centri praviloma ne zagotavljajo. To so jate, ki so prilagojene našim razmeram, ki so skromne, odporne na bolezni in primerne za rejo v pogojih sonaravne reje in te reje naj bi se v prihodnosti še razvile. Ponujamo pa kokoši lahkega tipa: črno, rjavo, grahasto in marogasto, pitovnega piščanca in štajersko kokoš. Seveda pa center ni namenjen samo strokovnemu delu, namreč te naše pasme so vključene v potrjeni rejski program, namenjen je tudi pedagoškemu – navsezadnje tukaj študirajo bodoči strokovnjaki s področja zootehnike – in raziskovalnemu delu. Te živali so tudi vključene v raziskave s področja genetike, prehrane,  etologije, selekcije in tako naprej.«

Večja perutninska podjetja, ki se ukvarjajo z pitanjem piščancev oz. rejo nesnic, praviloma uvozijo matične jate, imajo svoje valilnice, izvalijo, vzrejajo jarčke oz. dajejo piščance v pitanje.

Kar zadeva prireje jajc, statistika kaže na 94-odstotno stopnjo samooskrbe , vendar v to niso zajete kmečke, drobne reje. Če bi upoštevali tudi to, smo zelo verjetno z jajci samooskrbni. Slovenske rejce lahko razdelimo v tri skupine: velika podjetja za rejo mesa ali jajc, kooperanti in dvoriščna ali kmečka reja.

Kooperacijska reja kokoši nesnic

Največji proizvajalec jajc pri nas je podjetje Jata Emona, nato  Meja Šentjur, Kmetija Remuta in sp.  Hrvatič in Dobravc. Skupaj dosegajo 80-odstotni tržni delež konzumnih jajc. Vodilno podjetje Jata Emona ima pet kooperantov v Savinjski dolini, kjer je reja kokoši nesnic že tradicionalno razvita. Eden izmed njihovih  kooperantov  je Stanko Zagožen iz Ljubnega, ki ima zdaj v hlevu 13 tisoč 750 kokoši, na leto pa morajo oddati nekaj več kot štiri milijone jajc. Takšna proizvodnja zagotavlja eno delovno mesto, a ker poteka nepretrgano  vse dni v letu, sta potrebna dva, pojasnjuje Stanko. Kakšen pa je odnos med Jato in kooperanti?

Stanko Zagožen, rejec kokoši iz Ljubnega: »Jaz mislim, da je to ena izmed najboljših rej, kokoši imajo dovolj prostora za gibanje, lahko skačejo gor in dol, imajo dovolj gred, kamor gredo spat. Zvečer gredo vse kokoši same na te mrežaste kletke, ker jim ne ustreza spati na tleh. Poleg tega imajo idealno temperaturo. Imamo hlajenje, tako da temperatura  ne presega 25 stopinj Celzija tudi v najhujši vročini, v najhujšem mrazu pa temperatura ne pade pod 18 stopinj, kar je najbolj ugodno za kokoši. Imajo stalno svetlobo, niso v stresu, prijazne so druga do druge in počutijo se dobro. Mislim, da je to ena izmed najboljših rej. Tako so ugotovili tudi strokovnjaki za dobro počutje živali evropske komisije.«

Stanko Zagožen, ki se na kmetiji že več desetletij ukvarja tudi s kooperacijsko rejo kokoši nesnic: »Ja, imamo kmetijo, včasih je bila to dopolnilna dejavnost, glede na ceno pri govedu pa postaja to glavna dejavnost in kmetijstvo dopolnilna.«

Dejansko so bile kokoši umirjene, prijazne, prišle so k človeku.  Naložba v hlev za voliere oz. prosto rejo pred petimi leti je bila velika, nekaj so dobili nepovratnih sredstev, dolgoročni kredit pa bodo odplačevali še 15 let. Ta način reje je manj naporen za ljudi, lani so se pojavili tudi pomembnejši trgovci, ki zahtevajo jajca samo iz proste reje, kar tudi večje rejce sili v preusmeritve. Težava je velika, ker zahteva naložbe v novo opremo.

Parametre, ki so pomembni za rejo, kot so svetloba, zračenje, temperatura in drugo, upravlja in  nadzira računalnik, ki pokaže tudi porabo krme vode in pogin kokoši. Pod gnezdi, krmilniki in napajalniki je tekoči trak, ki suši in odvaja gnoj. Proizvodnja ni moteča za okolico, ker neprijetnega vonja ni. Ker imajo gnoja za svoje površine po nitratni direktivi preveč, so se z drugimi kmeti  pogodbeno dogovorili za odvzem ostanka gnoja.

Poleg reje v obogatenih kletkah in proste reje v volierah obstajata še pašna in ekološka reja. Vsak način ima svoje prednosti in svoje pomanjkljivosti?

Tomaž Marolt, tehnolog  Jate Emone: »Ta reja v volierah je nekaj vmesnega med ekološko, kot najbolj prijazno živalim in drugo skrajnostjo rejo v obogatenih kletkah, ki med potrošniki ni zaželena. Se pa zdravstvene težave pri kokoših pri alternativnih rejah pojavljajo pogosteje kot v  obogatenih kletkah, to pa zato, ker so kokoši v stiku z gnojem, večje koncentracije živali so, živali se med seboj mešajo, veliko prej se zgodi tudi kanibalizem kot v baterijskih rejah oz. v obogatenih kletkah. V obogatenih kletkah je skupaj do 50 kokoši, pri drugih oblikah reje, kjer se kokoši prosto gibljejo, pa jih je lahko tudi 5 tisoč v enem sektorju hleva.«

Pri načinih reje, ki so razvrščeni v višjo stopnjo glede dobrega počutja živali, je obvladovanje  jat  vedno veliko bolj zahtevno kot v obogatenih kletkah. Ker pa prodaja ekoloških jajc ni organizirana in cena ni sorazmerna vlaganjem, med rejci zanjo ni večjega zanimanja.