Maratonski možgani

Tek spodbuja rast novih živčnih celic ter izboljša naše kognitivne sposobnosti

foto: Jeremy Segrott

Konec tedna bodo ljubljanske ulice zavzeli tekači. Nekateri od njih so se s to aktivnostjo pričeli ukvarjati pred kratkim, drugi tečejo že vse življenje. Če nič drugega, jim je skupno to, da tek pozitivno vpliva na njihove možgane. Kako in zakaj sta tek ali hoja boljša za naše možgane kot na primer dvigovanje uteži, smo pojasnili s pomočjo dr. Simona Brezovarja, nevropsihologa z ljubljanske Nevrološke klinike, ki je tudi že sam pretekel maraton.

Ko govorimo o teku, ima večina v mislih le to, kar je od vratu navzdol, pravi dr. Brezovar, a v formo je potrebno spraviti tudi možgane. Pri teku se aktivira več možganskih centrov: “To je možgansko zelo kompleksen proces. Pri njem ne sodelujejo le motorična omrežja, tu je tudi motivacija, omrežja, ki so odgovorna za govor, omrežja, ki so potrebna za vidno procesiranje. Toliko kot je maratoncev, toliko je različnih kombinacij, kaj vse se dogaja v možganih maratonca med tekom.”

Zelo različne so tudi misli, ki prevevajo možgane tistih, ki se podajo na 42-kilometrsko preizkušnjo.  Kot pravi dr. Brezovar, so to po navadi zelo nenavadne misli, običajno so avtomatske in jih je težko napovedati ali krotiti. “Lahko pa si pripravimo nabor misli, ki jih prikličemo, ko je težko,” predlaga sogovornik. Kot pravi, pri vsakemu maratoncu, ne glede na to ali gre za profesionalca ali rekreativca, nastopi obdobje krize, ko tekač priteče do t. i. zidu.

Takrat se ubadaš z vprašanji kot sta, kaj mi je tega treba, zakaj se mučim. Je pa odvisno do vsakega posameznika, kako odreagira. Ali se ustraši, si reče, pritekel sem ob zid in ne gre več naprej. Lahko pa si reče, kriza je tukaj, čakata me 2 kilometra zelo težkega teka, in teče dalje. Pomaga, če si vnaprej pripravimo kratke stavke, ki si jih bomo ponavljali, ko pride do krize. To naj bodo stavki, ki te poženejo, da ne odnehaš z neko aktivnostjo.

Eksplozija hormonov v cilju

“Ko se bližaš cilju, si zelo evforičen. Prijatelj, ki je tekel z menoj med gledalci, mi takrat ni mogel več slediti,” razlaga dr. Brezovar, ki je tudi že sam pretekel maraton.

Gre za delirij, ta evforija se velikokrat pojavi na koncu. Zavedanje, da se bližaš cilju, zvoki iz okolice, vse to v človeku sproži eksplozijo hormonov. Tu so adrenalin, kortizol, saj smo v pozitivnem stresu, dopamin, ki je povezan z dojemanje nagrade, ki bo prišla čez tistih 300 metrov.

Tek spodbudi rast novih živčnih celic

Tako kot pri večini stvari, tudi pri teku ni priporočljivo pretiravanje. Maraton ni nekaj, česar bi se lotili vsak dan. Je pa zelo dobro, če se s tekom ali hitro hojo ukvarjamo redno.

Aerobna aktivnost (tek, hitrejša hoja) v naših možganih sproščata nevrotrofične faktorje. To so molekule, ki pospešujejo nevrogenezo, rast novih nevronov. To poteka predvsem v hipokampusu, centru, ki je odgovoren za učenje in pridobivanje novega znanja.

Dr. Brezovar še dodaja, da anaerobna vadba nima enakega učinka. Pri njej možgane treniramo na drugačen način. “Šprinterji se morajo na primer zelo hitro odzvati na startu. Pri njih pa je bolj poudarjeno to, kako hitro možgani sprocesirajo zvoke iz pištole, kako hitro pošljejo signal po naših hrbtenjači našim mišicam, da se te začnejo premikati,” pojasnjuje sogovornik.