Najboljša slovenska šahistka

"Vsako partijo grem na zmago." Pogovor z najboljšo slovensko šahistko, ki se je s prvim mestom na zadnjem mladinskem svetovnem šahovskem prvenstvu uvrstila med 100 najboljših šahistk na svetu.

Laura Unuk, dijakinja 4. letnika Gimnazije Bežigrad in najboljša slovenska šahistka.

foto: Radio Prvi

Je prva in edina slovenska šahovska prvakinja, pa še ni stara 18 let. Na mladinskih evropskih in svetovnih šahovskih prvenstvih je osvojila 10 medalj, pred dnevi se je iz Urugvaja vrnila z drugim naslovom mladinske šahovske prvakinje (prvega je dobila pri 14. letih), kar ni uspelo še nobenemu slovenskemu šahistu. Dobra igra na tem prvenstvu ji je prinesla tudi drugo osvojeno normo za naziv šahovske velemojstrice. A ta naziv sodi med kratkoročne cilje naše tokratne gostje Intervjuja – Laura Unuk ima v šahu še bolj ambiciozne načrte: doseči moške mojstrske nazive in zmagati v svetovni ženski članski konkurenci. Trenutno jo dosežki v ženski svetovni konkurenci uvrščajo na 10. mesto med dekleti do 18 let in na 96. med članicami. Med sto najboljših šahistk na svetu, kar je velik uspeh, je prišla ta mesec prav zaradi dobrega igranja na svetovnem prvenstvu. Tam je v prvem krogu zabeležila zmago, v drugem poraz, kar pa jo je le še bolj motiviralo – v nadaljevanju je osemkrat zmagala in v zadnji partiji, ki ni odločala o ničemer več, saj je postala prvakinja že krog pred koncem turnirja, remizirala.

Njen borben odnos do tekmovanja in miselnost, da prva izgubljena bitka še ne pomeni poraza, najbrž več povesta o njeni osebnosti kot o njenem šahovskem znanju. Pa je Laura Unuk neustrašna, vztrajna in bojevita tudi v življenju?

“Sem zelo zelo tekmovalna, kot se je videlo tudi v rezultatih. (…) Vsako partijo grem na zmago, kakor tudi v življenju.”

Lauro Unuk je v svet šaha popeljal dedek. Šah je bila takrat igra, preživljanje prostega časa, ki pa je v njej že takoj premudila to tekmovalnost: “Takrat sem dobila okus, kakšna je ta igra. In si zadala tudi cilj, da dedka premagam.” In ga čez čas tudi je. Šah je igrala v krožku na osnovni šoli, bila nato članica Šahovskega kluba Komenda, zdaj igra za Šahovski klub Ljubljana. Ko ji čas in treningi dovoljujejo, nastopi tudi v šahovski ekipi Gimnazije Bežigrad. V 1. letniku športnega oddelka so jo profeosrji in sošolci še spraševali, kaj dela v športnem oddelku, če igra šah. A že isto leto je prvič postala mladinska svetovna prvakinja in začeli so jo gledati drugače. V srednji šoli se je začela resneje ukvarjati tudi s telesno pripravljenostjo; teče in hodi v fitnes.

Šah postane šport, ko začneš tekmovati, hoditi na več ur trajajoče turnirje in ko začneš preučevati igro, otrvoritve, končnice, je prepričana.

“Šah je kategorija sama zase, je nekaj posebnega. Ima vse tekmovalne vrline: nervoza pred tekmovanjem, želja po zmagi, to je ta športna stran. Ni sicer fizični šport, je pa miselni. Je zelo zelo psihično naporen, saj lahko ena šahovska partija traja 5, 6 ur, samo sedenja in razmišljanja za šahovnico, preračunavanja … Moram povedati, da sem po kakšni zahtevni partiji tako utrujena, da vidim samo posteljo.”