Šolska reforma v Avstriji in predvolilni čas, kako porabske Slovence doživlja Andreja Korpič, poklon rojaku, slikarju Janku Ambrožu Testenu - hrvaškemu Chagallu
V Kanalski dolini, na severovzhodu sosednje Furlanije Julijske krajine, kjer z Italijani, Furlani in Nemci živijo tudi pripadniki slovenske narodne skupnosti, se je za nekaj manj kot 260 otrok novo šolsko leto začelo brez pouka slovenskega jezika. Otroci, njihovi starši in učitelji, pa tudi v organiziranih narodnostnih vrstah, so zaskrbljeni in jezni hkrati in terjajo odgovore. Kaj se je zgodilo?
Mirjam Muženič se je najprej ustavila v Ukvah, na županstvu občine Naborjet Ovčja vas, kjer službuje Ana Wedam, predsednica združenja Don Mario Černet. To društvo je namreč po ukinitvi Gorske skupnosti minulo leto vskočilo z denarjem za plačilo učiteljice slovenskega jezika v štirih vrtcih in treh osnovnih šolah Kanalske doline. Kot pravi predsednica, so, ko so videli, da bodo ostali brez pouka slovenščine, prevzeli odgovornost in učiteljici zagotovili, da bo dobila denar. Toda njihovo kulturno društvo nima dovolj denarja za plačilo učiteljice za celo leto, pojasnjuje Ana Wedam.
»Prosili smo za 30.000 evrov in do zdaj še nimamo nobenega odgovora, ne za lani ne za letos.«
Dolgoletni, priljubljeni učiteljici slovenskega jezika Almi Hlede, ki je lani slovenščino poučevala 283 otrok, dolgujejo plačilo za zadnje štiri mesece lanskega šolskega leta. Zapleta ne more razumeti, pravi:
»Grozno mi je, kako bo v tem šolskem letu. Nezaslišano, nepojmljivo,…Če smo hodili zadnjih 18 let korak za korakom naprej, gremo zdaj dva koraka nazaj.«
Predstavnik staršev Jure Prešeren, ki ima šoloobvezni hčerki, stari 6 in 11 let, pravi, da pri njih doma govorijo slovensko, tako da ni bilo težav:
»Ko srečujem druge starše, ki niso Slovenci, so Italijani, vidim, da so navdušeni, da se njihovi otroci učijo slovenskega jezika. Ker smo na tromeji, kjer se stikajo slovenski, latinski in germanski jeziki, bi bilo škoda, da bi govorili samo italijansko in nemško, ne pa slovensko. Saj je to zelo pomembno, tako iz gospodarskega kot kulturnega vidika.«
In kako zaplet komentira Gianni Torrenti, član vlade Furlanije Julijske krajine, zadolžen za narodnostna vprašanja?
Nekdanja Gorska skupnost je za pouk slovenskega jezika letno nakazovala od 12 do 15.000 evrov, medobčinska zveza, ki je naslednica, pa te obveznosti ni prevzela, pravi.
»Na zadnji seji deželne posvetovalne komisije za Slovence smo prebrali prošnjo združenja Černet in kulturnega središča Planika za 50.000 evrov. Prošnje nismo zavrnili. Prosilca smo le zaprosili za natančen program pouka in načrtovane stroške, da bi razumeli, zakaj tolikšno zvišanje vsote. Verjetno je predvidljivo, vendar v prošnji to ni bilo utemeljeno.«
Sodeč po povedanem, morata zdaj pobudnika v Trstu dopolniti svojo prošnjo. Ali se bo potem lahko začel pouk slovenskega jezika, pa bomo spremljali tudi v Sotočjih.
Šolska reforma in predvolilni čas
Rojaki na avstrijskem Koroškem so zadovoljni z vpisom v dvojezične ljudske šole, saj zanimanje še naprej narašča. Kaj pa prinaša lani sprejeta reforma splošnega šolstva in kako predvolilni čas vpliva na uveljavitev načrtovanih sprememb. O tem se pogovarjamo s Sabino Sandrieser, vodjo oddelka za manjšinsko šolstvo pri koroškem deželnem šolskem svetu, ki ga tudi čakajo spremembe.
Kdo bo čez 20 let v Porabju še govoril slovensko?
Gostimo Andrejo Korpič, Prekmurko, ki bo rojakom v Porabju pomagala pri organizaciji kulturnih dogodkov in povezovanju s Slovenijo. Porabščina ji, pravi, ne dela težav, saj prihaja z Goričkega, ima pa tudi močne porabske korenine. Pri madžarščini pa pri Zvezi Slovencev na Madžarskem, kjer so jo zaposlili avgusta letos, ne morejo računati, saj je ne obvlada. Tudi ona opaža, da se porabski jezik govori vse manj ljudi, toda prepričana je, da je prihodnost na mladih rojakih.
Hrvaški ‘Chagall’ slovenskih korenin
V Zagrebu živeči rojaki so kulturno sezono začeli na Rabu, z okroglo mizo in predstavitvijo monografije o frančiškanu Janku Ambrožu Testenu, likovnem samorastniku, rojenem v Loki pri Mengšu leta 1897. Umetnik z izjemno in samosvojo likovno govorico velja za enega izmed najzanimivejših slikarjev na Hrvaškem, zato ga imenujejo tudi hrvaški Chagall.
Posvetili so mu tri monografije in v Kamporju na Rabu, kjer je plodovito ustvarjal v tretjem življenjskem obdobju, posneli film. Frančiškana in slikarja, ki je umrl 1984 v Zadru, je “odkril” akademik Tonko Maroević, v cerkvi sv. Evfemije na Rabu pa je od leta 1989 na ogled stalna zbirka njegovih del. Marjani Mirković je več o tem povedala tajnica Sveta slovenske narodne manjšine Mesta Zagreb, Agata Klinar Medaković.
