Eno izmed temeljnih vprašanj filozofije, ki je vselej aktualno, je vprašanje svobode. Kajti tudi v današnjem svetu se nenehno sprašujemo, ali smo zaradi obilice pritiskov, medijev in različnih avtoritet sploh še svobodni. Ali sploh svoboda obstaja? Na podlagi katerih znakov oziroma kriterijev jo prepoznamo? Je v svetu morda več vrst ali stopenj svobode? Na ta in podobna vprašanja je poskusil odgovoriti tudi francoski filozof Sartre iz 20. stoletja. Njegovo filozofijo izredno dobro ponazarja spodnja anekdota. Ko se je med nemško okupacijo Francije na Sartra obrnil njegov študent s prošnjo, naj mu pomaga pri odločitvi, ali naj odpotuje v Anglijo in se pridruži svobodnim francoskim silam ali pa ostati pri bolni materi in ji pomagati živeti, je Sartre odgovoril: »Kdo bi mogel pomagati pri izbiri? Krščanski nauk? Ne. Krščanska doktrina pravi: bodite usmiljeni, ljubite bližnjega, žrtvujte se zanj, izberite najtršo pot itd., itd. … Toda katera pot je najtrša? Koga je treba ljubiti kot svojega brata, borca ali mater? Katera korist je večja: ta, negotova, boriti se v skupnosti, ali ona, pomagati natanko določenemu človeku živeti? Kdo more a priori odločati o tem? Nihče. Nobena zapisana morala tega ne pove. Kantovska morala pravi: »Obravnavaj drugega vselej kot namen, nikdar kot sredstvo.« Zelo lepo. Če ostanem pri materi, jo s tem obravnavam kot namen, ne kot sredstvo, toda prav s tem utegnem obravnavati kot sredstvo vse tiste, ki se bore okrog mene; in obratno: če se pridružim tistim, ki se borijo, jih bom obravnaval kot namen, toda tvegam, da bom mater obravnaval kot sredstvo… »Profesorja pa je fant le poiskal, da bi dobil nasvet,« boste dejali. Toda če iščete nasvet, na primer pri duhovniku, potem ste tega duhovnika izbrali in ste navsezadnje že bolj ali manj vedeli, kaj vam bo svetoval. Drugače povedano: tudi izbira svetovalca sodi k angažiranju samega sebe. /…/ Ko se je mladenič javil pri meni, je torej vedel za odgovor, ki mu ga bom dal, in dal sem mu lahko en sam odgovor: »Svobodni ste, izbirajte, se pravi, izumite kaj!« Sartre nam hoče s to anekdoto povedati, da smo mi ljudje povsem svobodna bitja, pravzaprav absolutno svobodna, kar pomeni, da ni ničesar, kar bi nas v življenju omejevalo. Po njegovem mnenju imamo vselej na voljo več možnosti, med katerimi konstantno izbiramo. Ta izbira pa je odvisna zgolj od posameznika – prav zato Sartre mladeniču ni mogel dati navodila za življenje. Verjel je namreč, da bi tako okrnil mladeničevo svobodo, po drugi strani pa mora biti mladenič odgovoren za svoje odločitve. Z neomejeno svobodo pride namreč tudi neomejena odgovornost.
Eno izmed temeljnih vprašanj filozofije, ki je vselej aktualno, je vprašanje svobode. Kajti tudi v današnjem svetu se nenehno sprašujemo, ali smo zaradi obilice pritiskov, medijev in različnih avtoritet sploh še svobodni. Ali sploh svoboda obstaja? Na podlagi katerih znakov oziroma kriterijev jo prepoznamo? Je v svetu morda več vrst ali stopenj svobode? Na ta in podobna vprašanja je poskusil odgovoriti tudi francoski filozof Sartre iz 20. stoletja. Njegovo filozofijo izredno dobro ponazarja spodnja anekdota. Ko se je med nemško okupacijo Francije na Sartra obrnil njegov študent s prošnjo, naj mu pomaga pri odločitvi, ali naj odpotuje v Anglijo in se pridruži svobodnim francoskim silam ali pa ostati pri bolni materi in ji pomagati živeti, je Sartre odgovoril: »Kdo bi mogel pomagati pri izbiri? Krščanski nauk? Ne. Krščanska doktrina pravi: bodite usmiljeni, ljubite bližnjega, žrtvujte se zanj, izberite najtršo pot itd., itd. … Toda katera pot je najtrša? Koga je treba ljubiti kot svojega brata, borca ali mater? Katera korist je večja: ta, negotova, boriti se v skupnosti, ali ona, pomagati natanko določenemu človeku živeti? Kdo more a priori odločati o tem? Nihče. Nobena zapisana morala tega ne pove. Kantovska morala pravi: »Obravnavaj drugega vselej kot namen, nikdar kot sredstvo.« Zelo lepo. Če ostanem pri materi, jo s tem obravnavam kot namen, ne kot sredstvo, toda prav s tem utegnem obravnavati kot sredstvo vse tiste, ki se bore okrog mene; in obratno: če se pridružim tistim, ki se borijo, jih bom obravnaval kot namen, toda tvegam, da bom mater obravnaval kot sredstvo… »Profesorja pa je fant le poiskal, da bi dobil nasvet,« boste dejali. Toda če iščete nasvet, na primer pri duhovniku, potem ste tega duhovnika izbrali in ste navsezadnje že bolj ali manj vedeli, kaj vam bo svetoval. Drugače povedano: tudi izbira svetovalca sodi k angažiranju samega sebe. /…/ Ko se je mladenič javil pri meni, je torej vedel za odgovor, ki mu ga bom dal, in dal sem mu lahko en sam odgovor: »Svobodni ste, izbirajte, se pravi, izumite kaj!« Sartre nam hoče s to anekdoto povedati, da smo mi ljudje povsem svobodna bitja, pravzaprav absolutno svobodna, kar pomeni, da ni ničesar, kar bi nas v življenju omejevalo. Po njegovem mnenju imamo vselej na voljo več možnosti, med katerimi konstantno izbiramo. Ta izbira pa je odvisna zgolj od posameznika – prav zato Sartre mladeniču ni mogel dati navodila za življenje. Verjel je namreč, da bi tako okrnil mladeničevo svobodo, po drugi strani pa mora biti mladenič odgovoren za svoje odločitve. Z neomejeno svobodo pride namreč tudi neomejena odgovornost.
