Philip McCabe

foto: RadioPrvi

Ekskluzivni pogovor Jernejke Drolec s Philipom McCabejem, predsednikom APIMONDIJE – SVETOVNE ČEBELARSKE ZVEZE o tem, kako vidi pobude slovenskih čebelarjev. Navdušen je nad srčnostjo in profesionalnostjo slovenskih čebelarjev in njihovo tradicijo. Razlikuje med »varuhi čebel« in »imetniki čebel«. Prepričan je, da je potrebno opozarjati ljudi, da so čebele ogrožena vrsta. Podpira tudi idejo, da bi v Sloveniji nastal svetovni center čebelarskega izobraževanja.

Philip McCabe, kakšen je vaš vtis o slovenskih čebelarjih?

Ko sem prišel prvič v Slovenijo pred 7. leti, sem bil presenečen in navdušen nad bogato tradicijo, ki se je še v vsem blišču pokazala ob posebni priložnosti, ob čebelarskem prazniku. Tedaj so člani vseh čebelarskih društev slovesno oblečeni prikorakali v dvorano, v rokah so držali prapore z motivi in povedali so mi, da to tradicijo ohranjajo že dolga leta. Na tem zboru sta se bleščala zgodovina in ponos različnih čebelarskih organizacij. To je res nekaj izjemnega, česa takega nisem videl nikjer drugje! Tako sem se spoznal s Slovenijo. In od takrat dalje sem vsakič, ko pridem, presenečen nad navdušenjem, nad zagnanostjo in srčnostjo, ki vodi čebelarje. In vsekakor me navdušuje tudi vaše vreme. Veste, zame, ki prihajam z Irske, je neverjetno, da imate vedno, ko pridem, tako lepo sončno in toplo vreme. Slovenija ima nekaj povsem edinstvenega v zvezi s čebelarstvom. To je srčna ljubezen čebelarjev začetnikov in njihov zelo velik profesionalizem. Ko se odločijo za čebelarjenje kot posel, so mu zelo predani. Zgodovinsko ozadje jim daje samozavest, odgovornost in menim, da tudi omogoča globlje poznavanje tega področja. V svetu čebelarstva je to, kar ima vaša dežela, nekaj posebnega, unikatnega. S tega vidika ima Slovenja tisto nekaj več, tisto prednost, ki jo povzdigne nad druge države.

 

Philip McCabe

foto: Čebelarska zveza Slovenije

 

Ali nimajo v primerjavi z nami večje države proizvajalke medu vseeno kakšne prednosti?

Ne. Glede organiziranosti čebelarjev nimajo svetovno pomembne proizvajalke medu, kot so Sovjetska zveza, Argentina, Turčija in Kitajska, nobene prednosti. Ko sem bil zelo mlad fantič, mi je oče – on in ded sta bila velika čebelarja – nekega dne rekel: »Ali boš čebelar (beekeeper) ali nekdo, ki čebele ima (keeper of the bees).« Razlika je v tem, da je prvi varuh čebel, drugi pa njihov imetnik. Prvi (beekeeper) čebele čuva in razmišlja v njihovo dobro, drugi, imetnik čebel, pa je oseba, ki se s čebelami ukvarja zato, da bo dobil finančno nadomestilo za čebelje izdelke, torej oseba, ki gleda na čebelarsko dejavnost skozi prizmo zaslužka. Imate nekaj držav, kjer je vloženega veliko napora in časa in veliko denarja namenjenega za opraševanje. In čebelarji premikajo svoje čebele tja, kjer je potrebno opraševanje za pridelavo hrane. To je ponekod že standard in ni nič neobičajnega. Imetnik čebel (keeper of the bees) to dela za finančno nadomestilo in ne razmišlja vedno v korist čebel. Čebelar varuh (beekeeper) pa vedno najprej pomisli, kaj je najboljše za njegove oz. njene čebele. In to je pri čebelarstvu nekaj posebnega. Opraševanje v velikih državah ni samo velik, ampak zelo velik posel. Imate čebelarje, ki ne redijo čebel zato, da bi pridobivali med, tega niti ne želijo. Čebele razmnožujejo za izvoz, za obnovitev čebeljega fonda- torej vzpostavitev enakega števila čebeljih družin v tiste države, kjer čebelarji preko zime čebel ne ohranjajo, ampak jih naslednjo sezono preprosto zamenjajo z novimi, kot denimo v Franciji in Italiji izvoz tako imenovanih paketnih čebel je velik posel. Ampak pri tem čebele živijo morda samo eno sezono. In potem je konec. Tako da resnično veliki pravi čebelarji ne razmišljajo tako, pač pa čutijo z naravo in imajo ljubezniv odnos do čebel, jih varujejo in jim pomagajo preživeti. In prav to je zelo očitno pri čebelarjih v Sloveniji.

Kaj menite o slovenski pobudi, da bi čebele razglasili za ogrožene živali?

To je resnično odlična ideja. V tem trenutku imamo v mnogih predelih Evrope velike izgube čebel, enako je v Ameriki, so pa države, kjer število čebel narašča. Torej so razlike v različnih predelih. Vendar če se ne bomo pazljivo spopadli s problemom, da so čebele ogrožene, da ponekod brez pomoči človeka ne bi več preživele, potem se bo res začelo izumiranje. Že ko govorimo in opozarjamo na to, sprožamo zanimanje za to vrsto tudi pri drugih ljudeh v drugih državah in s tako pozornostjo ta vrsta ne bo izumrla. To je ključni razlog.

Ali podpirate idejo, da bi v Sloveniji nastal svetovni center za čebelarsko izobraževanje?

To je čudovita pobuda. Izobraževanje, izobraževanje in še enkrat izobraževanje, nikoli ga ni preveč! Imamo veliko čebelarjev, ki so se ukvarjali s čebelarstvom desetletja in desetletja, na enak način, po enakem vzorcu. In ves čas ponavljajo iste napake. Svet čebelarstva in znanje o čebelarjenju ob spreminjanju zunanjih okoliščin se spreminja. Spreminja se zaradi pesticidov, kemikalij, bolezni noseme, spreminja se zaradi varoj, zaradi veliko različnih stvari, ki vplivajo na čebele na različnih območjih. Kako se temu prilagoditi? Kako odgovoriti na vsa vprašanja? Do odgovorov se bomo prebili z izobraževanjem. Včasih čebelar, ki je začel pred tremi leti in šel skozi proces izobraževanja, v svojih rezultatih in znanju prekosi čebelarja, ki vzdržuje čebele že 40 let. Pomembna je boljša izobraženost.

 

 

Ali se vam zdi, da je Slovenija prava država, da bi bil tu svetovni izobraževalni center?

Slovenija je v srcu Evrope. Je lahko kje boljše izhodišče? Tu je srce Evrope, po mojem osebnem mnenju pa tudi srce čebelarstva. Tako da je to velika priložnost. Nekdo bo pač moral to narediti, zakaj ne Slovenija? Ker tak izobraževalni center zelo potrebujemo … V drugih državah, na primer na Irskem, imamo zelo ekstenzivni izobraževalni sistem. Za lažjo predstavo naj povem, da imamo program za čiste začetnike, potem imamo nekakšno vmesno stopnjo in program za seniorje in izkušene čebelarje. Včasih čebelarji seniorji začutijo potrebo, da se vrnejo nazaj na začetek, da osvežijo svoje znanje. Organiziramo pa tudi delavnice. Veste, lahko preberete in preštudirate vse knjige, ampak ne znate pa prebrati čebel. Čebele ne znajo brati knjig, kajne, zato je pomembno, da znate vi brati čebele!

Slovenija je kandidatka za organizacijo naslednjega svetovnega čebelarskega kongresa, ki bo čez 4 leta spet v Evropi, za Apimondijo 2021. O tem se bo odločalo na letošnjem svetovnem kongresu v Turčiji, ki bo potekal do 30. septembra do 3. oktobra. Kaj menite o tem, kakšne so naše možnosti?

Tu ste štiri enakovredne države kandidatke. Vaša možnost, da pridobite organizacijo Apimondije, je četrtinska. Prav tolikšno možnost imate kot preostale tri kandidatke: Rusija, Srbija in Danska. Tudi one se zelo trudijo, da bi prepričale delegate, da bi glasovali zanje. Slovenija, in tako sem že povedal v Rusiji in brez dvoma bom povedal tudi v Srbiji in na Danskem, če želite zmagati v tem izboru, mora pridobiti zaupanje delegatov iz večine držav, da bodo volili za vas. Torej boljši profil, več zaslug kot boste imeli, boljši vtis kot boste naredili, lažje boste pridobili njihove glasove. Lahko, da bodo že imeli določena navodila o glasovanju, a morda jih prepričate, volitve bodo tajne. Odločili se bodo, ko bodo prišli na kongres v Istanbul; ko bodo videli predstavite držav kandidatk, si lahko premislijo. To je demokracija.

Hvala za pogovor!