Razen z vodo in mlekom so si Slovenci nekoč gasili žejo tudi z medico; da bi imela boljši vonj in prijetnejši okus, so jo mešali z različnimi jagodami. Pozneje je medica postala pijača ubožnih in bogatejši so začeli segati po kupicah z vinom. Ljubljančani so se z njim oskrbovali z Vipavskega in iz Istre. Ker kletarjenje ni bilo razvito, so tudi vinu izboljševali okus s sladili in dišavami.
Tako je kancler oglejskega patriarha Santonino, ki pri italijanskih vinih tega ni bil vajen, zapisal, da je pri pojedini na gradu Rožek na Dolenjskem na današnji dan leta 1486 “teklo rdeče in belo vino” in vsak gost je imel srebrno ali kristalno čašo, v kateri so bili za odišavljenje vina na dnu pelin, rutica in žajbelj.
Ker se je zaradi slabih letin uvoz vina z Vipavskega zmanjšal, so si slovenski pivci začeli gasiti žejo z dolenjskimi vini, predvsem s cvičkom; ta se je uveljavil konec 16. stoletja. Janez Vajkard Valvazor je za dolenjska vina trdil, da postanejo čez nekaj let močna kakor žganje. Ljubljanski zdravnik Vidmajer je v knjigi iz leta 1692 razpravljal o vrstah, moči, barvi in starosti vina in ugotovil, da je do pet let staro dolenjsko vino izredno močno in pospešuje tek. V Ljubljani, je še zapisal, je tako udomačeno, da ga ima večina prebivalcev za običajno pijačo. Čeprav je koristno, je opozarjal mestni zdravnik, ga ne bi smeli piti pogosteje kot vodo.
—–
Znani avstrijski alpinist JOHANNES FRISCHAUF se je rodil na današnji dan pred 180-imi leti na Dunaju. Velike zasluge si je pridobil kot planinski organizator in opisovalec slovenskih gora. Po poklicu je bil profesor matematike na graški univerzi, kot alpinist pa je od leta 1868 sistematično obiskoval in preučeval predvsem Savinjske Alpe. Pri tem je sodeloval s slovenskimi alpinisti in tako preprečeval ponemčevalno prizadevanje nemške planinske organizacije. Organiziral je tudi graditev planinskih koč na Korošici, Okrešlju in nad Suhim dolom. Najboljše delo Johannesa Frischaufa je obsežna knjiga o Savinjskih Alpah, ki je izšla leta 1877.
—–
Na današnji dan leta 1890 se je v Zakojci nad Cerknim rodil pesnik, pripovednik in dramatik FRANCE BEVK. Šolal se je na učiteljišču v Gorici in Kopru. Najprej je bil učitelj, v prvi svetovni vojni je bil na vzhodni fronti, po letu 1918 je bil novinar, nato pa kulturni delavec, organizator ter predvsem pisatelj na Primorskem. Ker je bilo njegovo delovanje na vseh področjih izrazito narodnouporniško, je bil večkrat preganjan in zaprt. 1943. leta je odšel v partizane, po osvoboditvi pa je sodeloval v političnem in kulturnem življenju v Ljubljani.
Prvo in edino pesniško zbirko je France Bevk izdal leta 1921 v Gorici. V začetku svoje ustvarjalne poti je pisal drame, pozneje pa se je povsem posvetil pripovedništvu. V teh delih je ohranil veliko romantičnih prvin, predvsem v zgodovinskih romanih, ki posredno govorijo o nacionalnem zatiranju Slovencev pod italijansko oblastjo in fašističnim raznarodovalnim pritiskom. Takšna dela so Umirajoči bog Triglav, trilogija Znamenja na nebu in Človek proti človeku. O socialni in narodnostni stiski v slovenski Benečiji je pisal v romanu Kaplan Martin Čedermac; tega štejemo za enega najboljših slovenskih romanov. France Bevk je bil eden najplodovitejših slovenskih pisateljev, pomembno pa je tudi njegovo mladinsko leposlovje.

Pavle Jakopič