14. september

Vlak bratstva in enotnosti v Zidanem Mostu septembra leta 1962

foto: commons.wikimedia.org

Na današnji dan leta 1840 so v Ljubljani splavili prvo rečno ladjo, imenovano po nadvojvodi Janezu, namenjeno plovbi po Ljubljanici med Ljubljano in Vrhniko. S 14-konjskim motorjem je to pot prevozila v slabih dveh urah in pol, za isto razdaljo pa so čolnarji potrebovali kar osem do deset ur. To je bilo devet let pred prihodom Južne železnice in plovba po Ljubljanici je bila takrat zelo aktualna. Toda po potešitvi prve radovednosti so se tudi tisti, ki naj bi ladjo uporabljali, ustrašili novotarije, bilo pa je tudi nekaj nesreč. Zaradi izgub sta jo lastnika po desetih letih prodala ladjarjem na Vrbskem jezeru; tam je vozila še vrsto let. Prva rečna ladja na slovenskih vodah je bila dolga 28 metrov, široka štiri, plula pa je s hitrostjo osem kilometrov na uro.
—–
Na današnji dan leta 1850 se je v Kobdilju pri Štanjelu rodil škof, pisatelj, pesnik, kritik in urednik ANTON MAHNIČ. Gimnazijo je končal v Gorici, na Dunaju pa doktoriral iz teologije in postal redni profesor za sakralne vede na goriškem bogoslovju. Urejal je številne cerkvene časnike. Leta 1896 je bil imenovan za škofa na otoku Krku in tam pet let pozneje pripravil prvo škofijsko sinodo, ki je rešila zapleteno vprašanje glagoljaštva. Leta 1902 je ustanovil Staroslovansko akademijo na Krku, ki je zdaj del Hrvaške akademije znanosti in umetnosti. Po prvi svetovni vojni je večkrat javno protestiral proti italijanskim okupacijskim oblastem in bil zato konfiniran v Italiji.
Mahničevo življenje in delo obsegata dve povsem različni obdobji: slovensko in hrvaško. Prvo je bilo v znamenju idejne jasnosti in tako imenovane delitve duhov, drugo pa je bilo bolj praktično in pastoralno usmerjeno. Na literarnem področju je pomembna zlasti njegova kritika. V svojih spisih je nastopil proti skepticizmu v umetnosti in se zavzemal za metafizično trojstvo resničnega, dobrega in lepega. Zaradi ideološko poudarjenega radikalizma Anton Mahnič ni užival splošne naklonjenosti niti v svojem lastnem taboru.
—–
Aprila leta 1944 so na osvobojenem ozemlju v Beli krajini ustanovili Invalidski pevski zbor. Pevci – partizani rekonvalescenti – so z nastopi na mitingih in tudi na bojiščih z borbenimi pesmimi spodbujali soborce. Takšnemu poslanstvu se je pridružilo še nekaj zborov in tako je na današnji dan leta 1944 začel nastopati tudi Partizanski pevski zbor Srečka Kosovela. Ustanovitve zbora v Gravíni pri Bariju se je dirigent Rado Simoniti takole spominjal: Na številnih nastopih in turnejah je dosegal lepe uspehe, gojil pa je predvsem partizansko pesem, ki je bila na umetniškem področju eden največjih dosežkov narodnoosvobodilnega boja na Slovenskem.
—–
Okupatorji, ki so aprila leta 1941 zasedli Slovenijo, so nameravali uničiti slovenski narod kot etnično enoto. Tako je v nemškem raznarodovalnem programu imelo pomembno mesto tudi množično izganjanje Slovencev. Najprej so začeli izganjati zelo zavedne Slovence, predvsem izobražence in protifašiste, in jih pošiljati v Srbijo. Ob 20. obletnici odhoda prvega vlaka z izgnanci iz Maribora v Srbijo, torej na današnji dan leta 1961, je začel voziti tako imenovani »vlak bratstva in enotnosti«. Posebni vlak je vsako leto izmenično vozil slovenske izgnance iz obdobja druge svetovne vojne k srbskim družinam, člane srbskih družin, pri katerih so izgnanci živeli do repatriacije, pa v Slovenijo. Pozneje so se nekdanjim izseljencem pridružile tudi delegacije občin, ki so se pobratile s srbskimi občinami. Zadnji vlak bratstva in enotnosti je iz Slovenije odpeljal leta 1989.