Mirno v novi dan

Ste, spoštovani poslušalci, poslušalke, danes vstali v naglici in ste že nestrpni, ker se dan nikamor ne premakne? Kar mirno, vse bo minilo in končno v naglici pogosto naredimo kaj, za kar nam je pozneje žal.

Boste rekli, da je to lahko reči, a če je pred človekom pomembno delo, nujna stvar, od katere je odvisno celo življenje, so take besede neprimerne, celo žalitev pridnim in prizadevnim ljudem. Kar poglejmo vse mečkače, ki se nikamor ne premaknejo: koliko slabe volje povzročijo in kako malo sadov njihovega dela lahko užijemo. Drži, še posebej, zato ker življenje res živijo tisti, ki so zanj zagreti, že zjutraj polni pričakovanj in načrtov. Ljudje polni zagnanosti nas lahko zjutraj ogrejejo. Saj nas večina pozna evangeljske besede o mlačnosti in o tem, kako bodo izpljunjeni taki, ki niso ne vroči in ne mrzli.

Če kdaj potem so bili težki časi za človeštvo ob zatonu rimskega cesarstva. Dolgo so iskali vzroke za propad, pojavljale so se take in drugačne rešitve, da bi rešili visoko civilizacijo pred vdori neukih barbarov. Nič ni pomagalo, Rim se je sesul. In prav v tem času je živel papež Gregor Veliki. Ni se šel revolucije in ni gojil visokoleteče reforme. Urejal je le petje, urejal je drobne vsakdanje načine, kako poskrbeti za hrano in ohraniti v mestu in okolici vsaj malo varnosti. Lotil se je preprostih oblik izobraževanja in pomagal redkim umetnikom. A še danes živimo in občudujemo sadove njegovega dela. Če drugega ne koralno petje, gregorijanski koral, ki bi nam navsezgodaj lahko pomagal k zbranosti in umiritvi.

V tistih davnih časih je zatrdil, da kdor hoče priti na visoko goro, ne bo tja prišel s skakanjem, ampak s počasnimi in vztrajnimi koraki navkreber. Visoki cilji ne terjajo skokov in preskokov, ampak vztrajno vzpenjanje, naporno plezanje proti uresničitvi naših pričakovanj. Kot vrha na našem pohodu na goro tudi življenjskih ciljev ne smemo nikoli izgubiti izpred oči, in kljub občutku, da nam niso nič bližji, bo napor pričal, da smo na pravi poti.

Drage poslušalke, poslušalci, če smo že navsezgodaj nestrpni, imamo pred sabo gotovo visoko goro, visoke cilje. Nemir nam govori, da nam ni vseeno, kako bomo preživeli ta dan. A nič ne pomaga nestrpnost, k temu cilju se je treba vzpenjati vztrajno in počasi. Ne bojmo se napora, ki ga ta pot zahteva. To je le dokaz, da smo na pravi poti. Želim vsem, da bi verjeli v papeževe besede, ne le zaradi njega, ampak zaradi našega življenja. Z majhnimi koraki in vztrajnim prizadevanjem bomo ne le dobro pretehtali, ampak tudi dosegali cilje, ki bodo preživeli stoletja.