Antična miturgija

foto: knjigarna-beletrina.com

Na prvi pogled ni seveda nikakršnega posebnega razloga, da bi se sodobni človek kaj prida posvečal antični, to je grško-rimski mitologiji. Zevs, Pozejdon, Atena, Apolon, Afrodita, Ares in drugi olimpski bogovi že dolgo nimajo več častilcev, tudi kultne prakse, ki so se spletle okrog velikih človeških junakov – Herakla, Ahila ali Jazona – so že davno utonile v pozabo. Zadnji rimski cesar, ki je svojo oblast, svoj imperium hotel povezovati s poganstvom, Julijan Odpadnik, je bil vojaško poražen sredi četrtega stoletja. Približno v istem času je bil – tako vsaj pravi legenda – uničen Serapeion, starodavni dom aleksandrijske knjižnice, znamenite institucije, okrog katere so se proti koncu antike zbirali še zadnji poganski učenjaki. Ne nazadnje velja omeniti, da so bile proti koncu četrtega stoletja z dekretom cesarja Teodozija ukinjene še olimpijske igre. Poganstvo je bilo tako izrinjeno iz religijskega življenja, iz sfere politične moči, iz polja produkcije vednosti, iz spektaklov za ljudske množice. In vendar popolna pozaba ni nikoli nastopila; miti so nekako ostali pri življenju. Kako je to mogoče? Po odgovor se bomo v tokratnem Kulturnem fokusu napotili k antropologinji antičnih svetov, dr. Svetlani Slapšak, ki je pred nedavnim pri založbi Beletrina, v knjižni ediciji Koda, izdala obsežno, znanstveno poglobljeno, čeprav vseskozi dovolj poljudno pisano knjigo, naslovljeno Antična miturgija, v kateri se sprašuje, kaj nam grško-rimski miti sporočajo oziroma kako jih v kulturnem, intelektualnem, idejnem življenju uporabljamo še danes. Oddajo pripravlja Goran Dekleva.