Kaj, ko bo čez dva dni dež

Nekaterih ljudi nobena stvar ne more razveseliti. Ko sem še stanovala v Ljubljani, sem večkrat srečala gospo, ki se je vedno nad nečim razburjala, tožila, negodovala: nad politiko, novimi cenami, nad mladino, ki je »vedno slabša«, pa še in še. Ko sem jo zadnjikrat videla, je sijalo sonce, da si ga moral biti vesel. Pozdravila sem jo: »Danes imamo pa res čudovit dan, mar ne?« Gospa pa je odgovorila popolnoma v svojem slogu: »Kaj, ko bo pa čez dva dni spet dež!«

Seveda lahko tudi tako gledamo na življenje. Lahko nas sredi poletja skrbi, kako bo pozimi, kako bo zmrzovalo in bo zapadlo veliko snega. Pozimi pa lahko premišljujemo, ali bo ob hudi vročini naše srce vzdržalo. In tako nas neprestano nekaj skrbi. Najhuje pri tem pa je, da se sploh ne znamo veseliti trenutka, ki ga živimo tu in sedaj, ker je vsa naša pozornost usmerjena v prihodnost: kaj bo, ko bo, če bo …

Včasih se zdi, da sploh premalo cenimo dani trenutek. Ali živimo v preteklosti in premlevamo, kako nam je kdo storil krivico, nas grdo pogledal, rekel neprimerno besedo pred desetimi, dvajsetimi, tridesetimi, štiridesetimi leti – ali pa živimo v strahu, kaj bo prihodnje leto, kaj bo čez deset let … Potem se stvari odvijajo čisto drugače. Sedanji trenutek pa gre pogosto mimo nas, ne da bi ga zavestno preživeli.

Vedno bolj tudi ugotavljam, da je pregovor Vsak je svoje sreče kovač vsaj do neke mere resničen. Od nas samih je zelo pogosto odvisno, kako vidimo življenje, kako vidimo svet. Dve možnosti sta. Lahko tudi ob deževnem dnevu rečeš: »Za dežjem vedno posije sonce,« ali  pa ob sončnem dnevu tožiš: »Saj bo čez dva dni spet dež.« Ta dva načina gledanja na življenje in na svet se pojavljata na vseh področjih. Svobodni smo, da lahko izbiramo, kako bomo gledali. Seveda pa je prvi korak to, da se svojega načina odzivanja sploh zavemo.