Dobro jutro spoštovane poslušalke in poslušalci. Ste se danes kam namenili? Imate že navsezgodaj načrte za današnje popotovanje? V teh jesenskih dneh res bolj delimo izkušnje z minulih poletnih popotovanj, kot pa da bi imeli pred očmi nove. Lepo je poslušati navdušene pripovedi popotnikov, ki so se srečno vrnili domov. Veliko težje je prenašati take, ki se hvalijo, kje vse so bili, a znajo v vsaki stvari s te svoje poti najti kaj slabega. Temu ni bila všeč hrana, onemu pijača, spet so nekateri nezadovoljni z vsakim, ki ga srečajo, da ne govorimo o čudnih navadah in kulturah. Če drugega ne, jih je vsaj vreme razočaralo. Pogosto si želimo, da bi tako pritoževanje zaključili s preprosto pripombo, da jih ni nihče silil na to ali ono potovanje. Bojim se, da bi to še bolj spodbudilo njihovo pritoževanje.

Ni najhuje poslušati o slabi popotniški izkušnji. Težje je gledati človeka, ki se ni nič naučil iz tujega sveta, ki ga je smel spoznati. Še slabše je, ker bo s to slabo voljo živel tudi doma. Morda bi kdo mislil, da je izbral napačen kraj, napačno obliko potovanja, se ni pripravil, morda ni vzel pravih stvari s sabo. Poznamo popotnike, ki se podajo po svetu brez vsega, a ob tem zmorejo spremeniti svoje življenje in s svojimi izkušnjami bogatiti druge. Tudi taki so, ki niso hoteli na pot, a so iz pregnanstva, begunstva, celo ugrabitve naredili pravi zaklad zase in za človeštvo. Ob tem se spominjam evangeljske misli, ki pravi, da hudo prihaja iz človeka in da ni treba posode čistiti od zunaj, ampak od znotraj.

Nekje sem prebral, da je najpomembnejši kos prtljage, ki ga vzamemo s sabo, veselo srce. Če človek pomisli na vse nergače, ki se vračajo z dopusta polni nejevolje, ne moremo drugega, kot da pritrdimo tej misli. Brez odprtih oči in veselega srca nas nobena stvar ne more navdušiti, še najmanj tisto, kar nam je tuje. Prav odprtost za vse tuje, drugačno, včasih celo čudno, je edina pot, da se naučimo česa novega v življenju.

Želim vsem nam v današnjem dnevu, da bi znali in zmogli hoditi skozi današnje potovanje. Pojdimo kamor koli že z odprtimi očmi in polni pričakovanj. Le tako se bomo iz današnjega dneva kaj novega naučili za jutrišnji dan. Ne pozabimo pa že navsezgodaj vzeti s sabo veselo srce. Radost v srcu odpira vsa vrata, še tista, ki smo jih zaklenili v jezi. Človek z veselim srcem je namreč povsod doma.

Dobro jutro spoštovane poslušalke in poslušalci. Ste se danes kam namenili? Imate že navsezgodaj načrte za današnje popotovanje? V teh jesenskih dneh res bolj delimo izkušnje z minulih poletnih popotovanj, kot pa da bi imeli pred očmi nove. Lepo je poslušati navdušene pripovedi popotnikov, ki so se srečno vrnili domov. Veliko težje je prenašati take, ki se hvalijo, kje vse so bili, a znajo v vsaki stvari s te svoje poti najti kaj slabega. Temu ni bila všeč hrana, onemu pijača, spet so nekateri nezadovoljni z vsakim, ki ga srečajo, da ne govorimo o čudnih navadah in kulturah. Če drugega ne, jih je vsaj vreme razočaralo. Pogosto si želimo, da bi tako pritoževanje zaključili s preprosto pripombo, da jih ni nihče silil na to ali ono potovanje. Bojim se, da bi to še bolj spodbudilo njihovo pritoževanje.

Ni najhuje poslušati o slabi popotniški izkušnji. Težje je gledati človeka, ki se ni nič naučil iz tujega sveta, ki ga je smel spoznati. Še slabše je, ker bo s to slabo voljo živel tudi doma. Morda bi kdo mislil, da je izbral napačen kraj, napačno obliko potovanja, se ni pripravil, morda ni vzel pravih stvari s sabo. Poznamo popotnike, ki se podajo po svetu brez vsega, a ob tem zmorejo spremeniti svoje življenje in s svojimi izkušnjami bogatiti druge. Tudi taki so, ki niso hoteli na pot, a so iz pregnanstva, begunstva, celo ugrabitve naredili pravi zaklad zase in za človeštvo. Ob tem se spominjam evangeljske misli, ki pravi, da hudo prihaja iz človeka in da ni treba posode čistiti od zunaj, ampak od znotraj.

Nekje sem prebral, da je najpomembnejši kos prtljage, ki ga vzamemo s sabo, veselo srce. Če človek pomisli na vse nergače, ki se vračajo z dopusta polni nejevolje, ne moremo drugega, kot da pritrdimo tej misli. Brez odprtih oči in veselega srca nas nobena stvar ne more navdušiti, še najmanj tisto, kar nam je tuje. Prav odprtost za vse tuje, drugačno, včasih celo čudno, je edina pot, da se naučimo česa novega v življenju.

Želim vsem nam v današnjem dnevu, da bi znali in zmogli hoditi skozi današnje potovanje. Pojdimo kamor koli že z odprtimi očmi in polni pričakovanj. Le tako se bomo iz današnjega dneva kaj novega naučili za jutrišnji dan. Ne pozabimo pa že navsezgodaj vzeti s sabo veselo srce. Radost v srcu odpira vsa vrata, še tista, ki smo jih zaklenili v jezi. Človek z veselim srcem je namreč povsod doma.

Janez Vodičar