Francoski filozof Sartre iz 20. stoletja se je v svoji filozofiji eksistencializma ukvarjal s človekom in njegovo vlogo v svetu. Trdil je, da je človek svobodno bitje, ki je absolutno odgovoren za svoje odločitve in dejanja, saj jih svobodno izbira. Zato je po Sartrovem mnenju zgolj od njega samega odvisno, kakšen človek bo postal – »Človek je tisto, kar naredi iz sebe,« pravi Sartre v svojem znamenitem eseju z naslovom Humanizem je zvrst eksistencializma. Eksistencializem, kakor je poimenoval svojo filozofijo, namreč trdi, da je »človek najprej neki projekt.« »To pomeni, da človek v svetu najprej biva, se srečava, se pojavlja v svetu in šele nato definira. Če se človek, kakor ga pojmuje eksistencialist, ne da definirati, potem se ne da zato, ker sprva sploh nič ni. Bo šele naknadno in to takšen, kakršnega se bo naredil. Človeške narave ni,« trdi Sartre. To pomeni, da je človek najprej živo bitje, ki biva oziroma eksistira in se šele naknadno opredeli ter se poistoveti z nečim: npr. da zase trdi, da je dober človek. Je prazno platno, na katerega naknadno slika svojo podobo in ji pridaja lastnosti. Toda če pride ta opredelitev naknadno, »potem je človek pač odgovoren za tisto, kar je. Prvi korak eksistencializma je torej narediti človeka za lastnika tistega, kar je, in mu naložiti vso odgovornost za njegovo eksistenco.«
Ker je človek bistveno svoboden, je seveda tudi bistveno odgovoren zase, za to, kar postane oziroma za to, v kaj se naredi – in po Sartru ni odgovoren samo zase, pač pa za vse ljudi, saj s svojimi odločitvami vpliva tudi na sočloveka in širšo družbo. Kajti posameznik »s svojo izbiro nenehno izbira tudi vse druge ljudi,« se torej konstantno odloča, s katerimi posamezniki se bo obkrožil, družil in nanje tudi vplival s svojim ravnanjem. »Izbrati si, da boš to ali ono, sočasno pomeni potrditi vrednost tistega, kar smo izbrali, zakaj nikoli ne moremo izbrati slabega,« pravi Sarte. »Kar izberemo, je zmeraj dobro, in nič ne more biti dobro za nas, kar ni dobro za vse.« Pri odločanju bi morali torej imeti pred očmi ne samo dobrobit zase, pač pa predvsem dobrobit za skupnost. Sartre pravi, da je človek tudi bistveno angažiran, saj se nenehno uresničuje, nenehno dela in izpopolnjuje samega sebe, da bo postal, kar hoče postati. Nenehno izbira ter pri tem potrjuje svojo neizmerno svobodo. Je pravzaprav svoboda na delu, ki mora šele postati to, kar je – mora se šele narediti.
Francoski filozof Sartre iz 20. stoletja se je v svoji filozofiji eksistencializma ukvarjal s človekom in njegovo vlogo v svetu. Trdil je, da je človek svobodno bitje, ki je absolutno odgovoren za svoje odločitve in dejanja, saj jih svobodno izbira. Zato je po Sartrovem mnenju zgolj od njega samega odvisno, kakšen človek bo postal – »Človek je tisto, kar naredi iz sebe,« pravi Sartre v svojem znamenitem eseju z naslovom Humanizem je zvrst eksistencializma. Eksistencializem, kakor je poimenoval svojo filozofijo, namreč trdi, da je »človek najprej neki projekt.« »To pomeni, da človek v svetu najprej biva, se srečava, se pojavlja v svetu in šele nato definira. Če se človek, kakor ga pojmuje eksistencialist, ne da definirati, potem se ne da zato, ker sprva sploh nič ni. Bo šele naknadno in to takšen, kakršnega se bo naredil. Človeške narave ni,« trdi Sartre. To pomeni, da je človek najprej živo bitje, ki biva oziroma eksistira in se šele naknadno opredeli ter se poistoveti z nečim: npr. da zase trdi, da je dober človek. Je prazno platno, na katerega naknadno slika svojo podobo in ji pridaja lastnosti. Toda če pride ta opredelitev naknadno, »potem je človek pač odgovoren za tisto, kar je. Prvi korak eksistencializma je torej narediti človeka za lastnika tistega, kar je, in mu naložiti vso odgovornost za njegovo eksistenco.«
Ker je človek bistveno svoboden, je seveda tudi bistveno odgovoren zase, za to, kar postane oziroma za to, v kaj se naredi – in po Sartru ni odgovoren samo zase, pač pa za vse ljudi, saj s svojimi odločitvami vpliva tudi na sočloveka in širšo družbo. Kajti posameznik »s svojo izbiro nenehno izbira tudi vse druge ljudi,« se torej konstantno odloča, s katerimi posamezniki se bo obkrožil, družil in nanje tudi vplival s svojim ravnanjem. »Izbrati si, da boš to ali ono, sočasno pomeni potrditi vrednost tistega, kar smo izbrali, zakaj nikoli ne moremo izbrati slabega,« pravi Sarte. »Kar izberemo, je zmeraj dobro, in nič ne more biti dobro za nas, kar ni dobro za vse.« Pri odločanju bi morali torej imeti pred očmi ne samo dobrobit zase, pač pa predvsem dobrobit za skupnost. Sartre pravi, da je človek tudi bistveno angažiran, saj se nenehno uresničuje, nenehno dela in izpopolnjuje samega sebe, da bo postal, kar hoče postati. Nenehno izbira ter pri tem potrjuje svojo neizmerno svobodo. Je pravzaprav svoboda na delu, ki mora šele postati to, kar je – mora se šele narediti.
