Najraje imam sveže utrgane ter tiste v žepu, a ne vseh. Sad nizkega južnega drevesa svojo sočnost in sladkost ohrani tudi, ko ga posušijo. Med drevesi, ki so se znašla v Svetem pismu, zaseda mesto takoj za oljko. Ko sta Adam in Eva pojedla prepovedan sad z drevesa iz sredine raja, so se obema odprle oči in spoznala sta, da sta naga. Sešila sta si predpasnika iz smokvinih listov in z njim prekrila svojo goloto.
O smokvi ali figi govorim, o zelo starem sadežu, ki je star vsaj toliko kot jabolko. Nekateri narodi figo uvrščajo med božje sadeže, podobno kot oljke. Poleg plodov so namreč uporabni tudi listi in les. Antični Grki in Rimljani so fige cenili kot izvrstno hrano, ki hitro da energijo, zato so jih uporabljali starogrški atleti. Nekatera stara plemena so fige šteli kot najbolj dragoceno dobrino narave.
Navkljub zgoraj naštetemu pa je figa ostala figa. O tem nam pripoveduje tudi basen, ki jo v svojem govoru uporabi Jotám, in sodi med najstarejše primerke modrostne literature in je izraz nasprotovanja ustanovitvi kraljestva.
»Šla so, šla so drevesa, da si mazilijo kralja. In drevesa so rekla smokvi: ‘Pridi ti, kraljuj nad nami!’ Smokva jim je rekla: ‘Mar naj pustim svojo sladkobo in svoje sladke sadeže in se grem povzdigovati nad drevesa?’«
A poleg sočnih in sladkih fig poznamo še konjske, pasje ter človeške fige. Slednje pridelamo tako, da palec položimo med kazalec in sredinec ter svojo pest oblikujemo v figo, ki jo lahko komu pomolimo pod nos, pokažemo od daleč ali pa jo skrijemo globoko v žepe hlač. Figo pa lahko tiščimo tudi za hrbtom. Figa v žepu in za hrbtom premore sladkobo le, če jo držimo zato, da s tem želimo komu, da bi se mu kaj uresničilo. Sicer pa smo figamož.
Kako to, da se je ta imeniten svetopisemski sadež znašel tudi v našem vsakdanjem življenju sporazumevanja, ne vem. Vem pa, dragi poslušalci in cenjene poslušalke, da ste tako fige v žepu kot za hrbtom okusili tudi sami. Ali pa jih celo, Bog ne daj, kdaj tudi sami tiščali v žepih ali za hrbtom. Takšno početje, še posebej, ker je tovrstno dejanje neopazno za tistega, kateremu je namenjeno, ni lepo.
Pa še nekaj, fige pri nas dozorijo dvakrat na leto. Najprej v juliju in drugič od konca avgusta do oktobra. Zato raje kakšno figo utrgajte z dreves in jo ponesite v usta ter držite dano besedo ali obljubo.
Tudi mi se lahko potrudimo, da bomo kdaj podobni figi: tisti iz basni. Prav nič ošabni in prevzetni. Mogoče se premalo zavedamo, da tudi mi premoremo dobrine s katerimi lahko sočloveku damo moč, predvsem pa ga sprejmemo in nam je zanj mar.
In ne pozabite: s figovim listom lahko zakrijete samo telesno nagoto, nagoto duše pač ne.
Najraje imam sveže utrgane ter tiste v žepu, a ne vseh. Sad nizkega južnega drevesa svojo sočnost in sladkost ohrani tudi, ko ga posušijo. Med drevesi, ki so se znašla v Svetem pismu, zaseda mesto takoj za oljko. Ko sta Adam in Eva pojedla prepovedan sad z drevesa iz sredine raja, so se obema odprle oči in spoznala sta, da sta naga. Sešila sta si predpasnika iz smokvinih listov in z njim prekrila svojo goloto.
O smokvi ali figi govorim, o zelo starem sadežu, ki je star vsaj toliko kot jabolko. Nekateri narodi figo uvrščajo med božje sadeže, podobno kot oljke. Poleg plodov so namreč uporabni tudi listi in les. Antični Grki in Rimljani so fige cenili kot izvrstno hrano, ki hitro da energijo, zato so jih uporabljali starogrški atleti. Nekatera stara plemena so fige šteli kot najbolj dragoceno dobrino narave.
Navkljub zgoraj naštetemu pa je figa ostala figa. O tem nam pripoveduje tudi basen, ki jo v svojem govoru uporabi Jotám, in sodi med najstarejše primerke modrostne literature in je izraz nasprotovanja ustanovitvi kraljestva.
»Šla so, šla so drevesa, da si mazilijo kralja. In drevesa so rekla smokvi: ‘Pridi ti, kraljuj nad nami!’ Smokva jim je rekla: ‘Mar naj pustim svojo sladkobo in svoje sladke sadeže in se grem povzdigovati nad drevesa?’«
A poleg sočnih in sladkih fig poznamo še konjske, pasje ter človeške fige. Slednje pridelamo tako, da palec položimo med kazalec in sredinec ter svojo pest oblikujemo v figo, ki jo lahko komu pomolimo pod nos, pokažemo od daleč ali pa jo skrijemo globoko v žepe hlač. Figo pa lahko tiščimo tudi za hrbtom. Figa v žepu in za hrbtom premore sladkobo le, če jo držimo zato, da s tem želimo komu, da bi se mu kaj uresničilo. Sicer pa smo figamož.
Kako to, da se je ta imeniten svetopisemski sadež znašel tudi v našem vsakdanjem življenju sporazumevanja, ne vem. Vem pa, dragi poslušalci in cenjene poslušalke, da ste tako fige v žepu kot za hrbtom okusili tudi sami. Ali pa jih celo, Bog ne daj, kdaj tudi sami tiščali v žepih ali za hrbtom. Takšno početje, še posebej, ker je tovrstno dejanje neopazno za tistega, kateremu je namenjeno, ni lepo.
Pa še nekaj, fige pri nas dozorijo dvakrat na leto. Najprej v juliju in drugič od konca avgusta do oktobra. Zato raje kakšno figo utrgajte z dreves in jo ponesite v usta ter držite dano besedo ali obljubo.
Tudi mi se lahko potrudimo, da bomo kdaj podobni figi: tisti iz basni. Prav nič ošabni in prevzetni. Mogoče se premalo zavedamo, da tudi mi premoremo dobrine s katerimi lahko sočloveku damo moč, predvsem pa ga sprejmemo in nam je zanj mar.
In ne pozabite: s figovim listom lahko zakrijete samo telesno nagoto, nagoto duše pač ne.
