Baročna književnost na Slovenskem

Spomenik Janezu Svetokriškemu v Vipavskem Križu

foto: Goran Dekleva

Med letoma 1615 in 1672 na Slovenskem ni bila natisnjena niti ena sama knjiga v slovenskem jeziku. Naši literarni zgodovinarji zato večji del 17. stoletja opredeljujejo kot čas tako imenovanega slovstvenega zatona. No, pa tudi po tem, ko tiskanje slovenskih knjig oživi z drugo izdajo Evangelijev inu listov, ključnega protireformacijskega lekcionarja, ki ga je bil pripravil tedaj že dolgo pokojni ljubljanski škof Tomaž Hren, se slovensko slovstvo ni kaj prida razmahnilo. Predvsem se zdi pomenljivo, da v stotih letih med zadnjo tretjino sedemnajstega in zadnjo tretjino osemnajstega stoletja v slovenščini niso nastajala čista leposlovna, fikcijska dela, ampak kvečjemu literarizirana, estetsko ozaljšana besedila religiozne narave. Prav zato slovenska literarna zgodovina tega obdobja nikoli ni pretirano cenila, o njem se – z izjemo morda kake priložnostne omembe Janeza Svetokriškega in njegovega Svetega priročnika – povečini tudi nismo učili v šolah. Tako se danes kaj lahko zdi, da med Jurijem Dalmatinom in Tomažem Linhartom slovenska književnost spi dolgo zimsko spanje, to pa slej ko prej le še utrjuje občutek, da je slovenska literatura obremenjena z nepremostljivim zaostajanjem za Evropo, kjer je – posebej v sedemnajstem stoletju – cvetel barok z Miltonom in Donnom v Angliji pa Gongoro v Španiji, Grimmelshausnom v Nemčiji ter Racinom in Molierom v Franciji. To razmeroma preprosto pa vendar precej razširjeno sodbo o slovenskem slovstvu 17. in 18. stoletja zdaj postavlja pod vprašaj dr. Alen Širca, predavatelj na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete, ki je pred nedavnim pri založbi Kulturno-umetniškega društva Logos izdal študijo Slovenska baročna literatura v evropskem kontekstu. Do kakšnih novih spoznanj se je Alen Širca pravzaprav dokopal, bomo preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu.