Igla

Igla, 2017.

foto: Milan Trobič.

Skoraj na celotnem ozemlju današnje Slovenije in tudi onkraj meja najdemo številne tako imenovane kamnite osamelce. Mednje sodi tudi zanimivi skalni samotar Igla ali po domače Jegla, ki je že od leta 1948 zavarovan kot naravni spomenik. Igla stoji ob regionalni cesti med Lučami in Solčavo, v najožjem delu soteske, ki jo je Savinja vrezala med strmi pobočji Raduhe in Dleskovške planote.

Pogled na Iglo iz zraka.

foto: Arhiv Občine Luče.

 

Tako Iglo vidijo ptice.

foto: Arhiv Občine Luče.

Ta znamenitost  je 40 metrov visok skalnati osamelec; od matične stene ga loči 2 metra široka razpoka, ki spominja na šivankino uho. Skozi to špranjo je vse do leta 1894, ko so ob rečni strugi zgradili cesto, vodila edina pešpot do Solčave.

Prve podobe

Igla je od nekdaj burila zanimanje popotnikov. Tako najdemo zelo zanimive upodobitve Igle v knjigi; Zgornja Savinjska dolina na starih fotografijah, 1993, EPSI d.o.o. Nazarje, urednik Vojko Strahovnik,  uredniški odbor Janez Mavrič, Vojko Strahovnik, Anton Venek, Aleksander Videčnik, Tiskarna Ljubljana.  Dodajam štiri preslikave:

Fran Kocbek, ustanovitelj Savinjske podružnice SPD, na stari poti skozi uho Igle, 1899.

 

Razglednica Luče, 1897.

 

Fotografija, 1895.

 

Motiv, ki osupne

Cesta od Ljubnega ob Savinji, skozi Luče in naprej v Solčavo je nekaj posebnega. Zanimiv je opis, ki sta ga v zbirki vodnikov, Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, št. 82. Logarska dolina, 1978, zapisala Drago Meze in Anton Ramovš:

” Ko se peljemo proti Logarski dolini po dolini Savinje, nas od Ljubnega navzgor obdajajo z obeh strani strma in visoka pobočja, poraščena do ceste in reke z lepimi, večidel temno zelenimi smrekovimi gozdovi, ki odsevajo v bistri, nemirni Savinji, naši spremljevalki do vstopa v Logarsko dolino.  Više na pobočjih so na krčevinah posejane samotne hribovske kmetije. Ozkega in tesnega dolinskega dna z malo sonca, a več vlage in mraza so se naseljenci ogibali.  Rajši so si izbirali kraje, kjer se dolina nekoliko razširi ali kjer se stekajo vanjo večje doline. Tako je predvsem v Lučah in Solčavi, deloma tudi pri Rogovilcu in na Črni pred Lučami.  Kljub lepoti Savinjske doline med Ljubnim in Logarsko dolino pa nas nehote,v podzavesti, stiska občutke tesnobe, vpliv pokrajine, ki nas obdaja. Ta se še stopnjuje v soteski ob Igli, kjer reka v kratkem toku prebija vzhodni podaljšek osrednjih apneniških Savinjskih Alp in ločuje od njih Raduho…”

 

Razglednica Igle, pred 1918.

foto: Arhiv Milan Trobič.

Razglednica Igle, 1938.

foto: Arhiv Milan Trobič.

Pod Iglo ob Presihajočem studencu, razglednica, 1958.

foto: Arhiv Milan Trobič.

Pogled na Iglo iz smeri Luč, razglednica, 1960.

foto: Arhiv Milan Trobič.

 

Sogovorniki

Ciril Rosc župan Občine Luče

Župan občine Luče Ciril Rosc pove, da ima Igla kar bogato zgodovino.  Igla leži 3 km in Luč ob regionalni cesti Luče- Solčava ob reki Savinji. Do pred 100 let je skozi uho te Igle vodila edina pešpot. Šele kasneje so zgradili cesto. To je pomenilo, da so bili kraji na obeh straneh nekako  odmaknjeni od glavnih prometnih tokov. To se še danes kaže v narečju Luč in Solčave. Pred II. svetovno vojno so hoteli Iglo razstreliti da bi zaprli pot nemški vojski, na srečo pa je nato niso razstrelili.

 

Župan Občine Luče Ciril Rosc, 2017.

foto: Milan Trobič.

Ko mimo Igle še ni bilo ceste.

foto: Arhiv Občine Luče.

 

dr. Bogomir Celarc

dr. Bogomir Celarc, geolog iz Geološkega zavoda Slovenije, je strokovnjak  za  takoimenovane kamnite osamelce. Po njegovem mnenju je  Igla nastal zaradi različnih geoloških procesov in je sestavljen iz masivnega svetlega apnenca, ki ga opazimo že od daleč. Podobnih geoloških struktur je na Solčavskem koncu kar nekaj. Še veliko več podobnih Igli pa je v tujini.

Geolog dr. Bogomir Celarc, 2017.

foto: Milan Trobič.

Jernej Slapnik

Jernej Slapnik, lokalni turistični vodnik, animator in pripovedovalec zgodb, ki sodeluje z  Zavodom Poseben dan, v solčavskem narečju zelo slikovito opiše Iglo ali Jeglo, kot jo imenujejo domačini.

Jernej Nejc Slapnik, 2017.

foto: Milan Trobič.

Jernej Slapnik ob Igli sprejme obiskovalce – skupine turistov, ki se v tiste kraje pripeljejo organizirano, z avtobusi. In kako gre tak program vodenja po Solčavskem? Nejc se takrat obleče v pastirja, ustavi napovedan avtobus,  prisede in kmalu prevzame ljudi s pripovedovanjem veselih, strašljivih in vsakdanjih zgodb iz bogatega ljudskega izročila.

Skozi Iglino uho.

foto: Tomo Jeseničnik.

 

dr. Ambrož Kvartič

Dr. Ambrož Kvartič je doktor etnologije, na spletni strani biografskega leksikona občin Velenje, Šoštanj in Šmartno ob Paki piše: ” Obiskoval je OŠ Livada Velenje. Po končani Škofijski klasični gimnaziji v Ljubljani je diplomiral iz etnologije in kulturne antropologije na FF UL. V letih 2009−2013 je študij nadaljeval na interdisciplinarnem doktorskem študiju Humanistika in družboslovje na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo UL, na katerem je tudi doktoriral z disertacijo ‘Sodobne povedke v Sloveniji’. V letih 2014–2016 je bil moderator na Radiu Velenje, leta 2016 pa tudi voditelj na VTV–Vaši televiziji. Leta 2016 je začel z delom radijskega in televizijskega napovedovalca na RTV Slovenija.”
Tako je v svojem raziskovalnem delu odkril podobno izročilo vezano tako na Hudo luknjo kot na Iglo. V obeh primerih se pojavlja izročilo o “skrivnostni avtoštoparki”,  ali  nekomu, ki prisede v avto, in ki popotnike svari pred nevarnostmi, ki prežijo nanje na takih nevarnih krajih kot sta Igla in Huda luknja.

dr. Ambrož Kvartič.

foto: Osebni arhiv Ambrož Kvartič.

Igla

Ciril Rosc, Jernej Slapnik, 2017.

foto: Milan Trobič.

Na Igli je kar nekaj plezalnih smeri, 2017.

foto: Milan Trobič.

Iglino uho, 2017.

foto: Milan Trobič.

Presihajoči studenec

Na speltni strani Kamra najdemo zanimivo fotografijo in zapis: Ob Presihajočem studencu, 14. 9. 1932.

Izletniki na poti v Logarsko dolino ob cesti Luče – Solčava pri Presihajočem studencu,  med njimi edina  prepoznana Viljemina Smola, sedi prva z leve. 

Presihajoči studenec, ki je v neposredni bližini znane Igle, 40 m visokega skalnatega obeliksa je ena naših najbolj znanih zaganjalk, studencev, katerih pretok se spreminja. Njihovo delovanje je navadno povezano z večjim prostorom v zaledju, ki se, potem ko se napolni, na hitro sprazni po načelu natege. V času naslednjega polnjenja je pretok studenca manjši, ali celo usahne. Presihajoči studenec je zaradi obnovljene ceste uklenjen v votlinico. Le redko lahko vidimo njegovo delovanje, saj je odvisno od količine vode. Ob visokem vodostaju teče enakomerno, ob nižjem pa presahne, zato moramo imeti nekaj sreče, da vidimo ritmično delovanje. Če bomo v studencu videli vodo, moramo biti potrpežljivi, naraščanje in upadanje vode je namreč lahko počasno in težko opazno, najbolje pa je, če nekaj časa opazujemo gladino vode na nekem izrazitem delu (npr. vrh kamna). Delovanje Presihajočega studenca je podrobno opisal naravoslovec Ferdinand Seidl leta 1909. Igla in presihajoči studenec sodita med naše starejše naravne spomenike, saj sta zavarovana že od leta 1948.

Uporabljen vir: http://www.gore-ljudje.net/novosti/22085/

Prispevala: Vanja Bertossi

 

 

Pod Iglo je Presihajoči studenec, 2017.

foto: Milan Trobič.

 

Igla vabi

Igla je priljubljena tudi med alpinisti, plezalci.

Igla, kot motiv za spominek, 2017.

foto: Milan Trobič.

 

Igla, kot motiv slikarjem, Turistična kmetija Govc-Vršnik, 2016.

foto: Milan Trobič.

 

Dodatek

Nagajivc_2011