Strip ne sodi v šolo, je bilo rečeno zdaj že nekočnekdaj v prejšnjem stoletju oziroma TISOČletju. Ne brati stripov! Kaj pa imaš od stripa? V strip predelana leposlovna umetnina je svetoskrunstvo. Vse striparske zgodbe so prazna slama. V njih ni žlahtnosti! Od tistih nekaj besed v oblačkih misliš, da se boš izmojstril v oblikovanju besedila! Beeeri poveeesti! Bevka, Seliškarja, Finžgarja, Cankarja … Vsa šolska bralna stroka je rohnela proti stripu. Danes je sestavni del slovstvene vzgoje, otroških revij in šolskega čtiva.
Knjiga. Boj se človeka, ki je prebral eno samo knjigo. Knjige brati pomeni cekin pobrati. Knjiga nas je umestila med kulturne narode. Če ne bomo brali, naj bo pobralo. Učenci, saj se boste naročili na zbirko Sinji galeb? Ne, če pri hiši ni knjig, to pa ni prav. In potem obvezen naslov obvezne šolske naloge: Knjiga, moja prijateljica. Nato je učitelj lahko prebral kup slinastih spisov. Nekdo je pa pošteno napisal, da mu zajtrka ne skuha knjiga, ampak mama.
Dva zgleda napačnih stališč oziroma napačnega dojemanja stvarnosti. Strip IMA vrednost in knjiga JE lahko prijateljica.
Toda kako se lotiti prepričevanja? Kako biti poštene vrste lobist s poštenim namenom za pošteno početje?
Ne gre samo za stališče do stripa in branja leposlovnih del. Kaj pa pošteno gospodarjenje in ničelna toleranca do podkupovanja? Že od nekdaj velja, da je lump bistrejšega uma kot poštenjak; vlomilec uspešnejši kot izdelovalec ključavnic. Mar to pomeni, da je človek pošten zato, ker je premalo pameten? Spet in spet nam kak ekran pokaže, po kakšnih in kolikih obvozih je kdo izmozgal podjetje. Zemljevid goljufanja je tako spretno prepleten, da temu, ki ni prav bistrega uma, želi pa biti pošten, sploh ni jasno, koliko vmesnikov si je ob propadlem podjetju obliznilo prste.
S stališča znajdi se ni daleč do slepomišenja. Da so poznanstva in zveze lahko bližnjica do kakega cilja, vedo že otroci. Kako ravnati? Ali stališča prilagajati vsakokratnim potrebam ali zaradi dobrine, ki oplemeniti duha, spremeniti stališče? Poznam učitelja, ki je ubral to pot: od učencev je zahteval dnevno domačo nalogo, pregledal jih bom le na koncu tedna, a vam zaupam, je pojasnil. Razočaral ga je en sam učenec. A samo prvi teden.
Strip ne sodi v šolo, je bilo rečeno zdaj že nekočnekdaj v prejšnjem stoletju oziroma TISOČletju. Ne brati stripov! Kaj pa imaš od stripa? V strip predelana leposlovna umetnina je svetoskrunstvo. Vse striparske zgodbe so prazna slama. V njih ni žlahtnosti! Od tistih nekaj besed v oblačkih misliš, da se boš izmojstril v oblikovanju besedila! Beeeri poveeesti! Bevka, Seliškarja, Finžgarja, Cankarja … Vsa šolska bralna stroka je rohnela proti stripu. Danes je sestavni del slovstvene vzgoje, otroških revij in šolskega čtiva.
Knjiga. Boj se človeka, ki je prebral eno samo knjigo. Knjige brati pomeni cekin pobrati. Knjiga nas je umestila med kulturne narode. Če ne bomo brali, naj bo pobralo. Učenci, saj se boste naročili na zbirko Sinji galeb? Ne, če pri hiši ni knjig, to pa ni prav. In potem obvezen naslov obvezne šolske naloge: Knjiga, moja prijateljica. Nato je učitelj lahko prebral kup slinastih spisov. Nekdo je pa pošteno napisal, da mu zajtrka ne skuha knjiga, ampak mama.
Dva zgleda napačnih stališč oziroma napačnega dojemanja stvarnosti. Strip IMA vrednost in knjiga JE lahko prijateljica.
Toda kako se lotiti prepričevanja? Kako biti poštene vrste lobist s poštenim namenom za pošteno početje?
Ne gre samo za stališče do stripa in branja leposlovnih del. Kaj pa pošteno gospodarjenje in ničelna toleranca do podkupovanja? Že od nekdaj velja, da je lump bistrejšega uma kot poštenjak; vlomilec uspešnejši kot izdelovalec ključavnic. Mar to pomeni, da je človek pošten zato, ker je premalo pameten? Spet in spet nam kak ekran pokaže, po kakšnih in kolikih obvozih je kdo izmozgal podjetje. Zemljevid goljufanja je tako spretno prepleten, da temu, ki ni prav bistrega uma, želi pa biti pošten, sploh ni jasno, koliko vmesnikov si je ob propadlem podjetju obliznilo prste.
S stališča znajdi se ni daleč do slepomišenja. Da so poznanstva in zveze lahko bližnjica do kakega cilja, vedo že otroci. Kako ravnati? Ali stališča prilagajati vsakokratnim potrebam ali zaradi dobrine, ki oplemeniti duha, spremeniti stališče? Poznam učitelja, ki je ubral to pot: od učencev je zahteval dnevno domačo nalogo, pregledal jih bom le na koncu tedna, a vam zaupam, je pojasnil. Razočaral ga je en sam učenec. A samo prvi teden.
