Večkrat slišim pritožbe nad odnosi, ki vladajo med ljudmi na delovnem mestu, na odgovornih položajih, v politiki in seveda tudi v družini. Opazil sem, da tisti, ki so na odgovornih mestih, svojim podrejenim pravzaprav ne zaupajo, marveč jih nadzorujejo in včasih celo šikanirajo. Največkrat iz strahu, da bi napredovali in jih tako izrinili z njihovih visokih položajev. Toda kako naj človek dela in se razvija v takem ozračju?
Moja izkušnja je, da je za vsak ploden in ustvarjalen odnos bistveno zaupanje. Če med ljudmi vlada zaupanje, se bo v njih sprožil nesluten potencial, ki ga nosijo v sebi in bo končno presenetil tudi odgovorne, ki (še) ne zmorejo brezpogojno zaupati. O tem, kako pomembno je zaupanje, priča tudi ta presunljiva zgodba:
Bilo je na fronti in vojak je prišel v štab ter poročal oficirju:
»Moj prijatelj se ni vrnil z bojišča«, gospod oficir. »Prosim za dovoljenje, da ga grem iskat«.
»Dovoljenje zavrnjeno«, je odgovoril oficir. »Nočem, da tvegaš svoje življenje za vojaka, ki je verjetno mrtev«.
Ta je kljub temu odšel in se čez nekaj ur vrnil smrtno ranjen, s sabo pa je z nadčloveškimi napori prinesel še truplo svojega prijatelja.
Oficir je bil besen: »Rekel sem ti, da je mrtev. A sedaj nisem izgubil samo njega, ampak bom tudi tebe. Povej mi, ali je bilo vredno, da si šel in prinesel njegovo truplo?«
Umirajoči mož je odvrnil: »Da, bilo je vredno, gospod oficir. Ko sem prišel k njemu, je bil še živ. In rekel mi je: »Jack, vedel sem, da boš prišel«.
Ta zgodba nam je lahko v spodbudo. Če bi brezpogojno zaupali drug drugemu doma, na delovnem mestu, na odgovornih položajih, bi lahko razvili tiste skrite in neslutene talente in zmožnosti, ki tlijo v nas, a pogosto prav zaradi nezaupanja med nami ne pridejo do izraza. Zaupam in verjamem, da je lahko drugače.
Večkrat slišim pritožbe nad odnosi, ki vladajo med ljudmi na delovnem mestu, na odgovornih položajih, v politiki in seveda tudi v družini. Opazil sem, da tisti, ki so na odgovornih mestih, svojim podrejenim pravzaprav ne zaupajo, marveč jih nadzorujejo in včasih celo šikanirajo. Največkrat iz strahu, da bi napredovali in jih tako izrinili z njihovih visokih položajev. Toda kako naj človek dela in se razvija v takem ozračju?
Moja izkušnja je, da je za vsak ploden in ustvarjalen odnos bistveno zaupanje. Če med ljudmi vlada zaupanje, se bo v njih sprožil nesluten potencial, ki ga nosijo v sebi in bo končno presenetil tudi odgovorne, ki (še) ne zmorejo brezpogojno zaupati. O tem, kako pomembno je zaupanje, priča tudi ta presunljiva zgodba:
Bilo je na fronti in vojak je prišel v štab ter poročal oficirju:
»Moj prijatelj se ni vrnil z bojišča«, gospod oficir. »Prosim za dovoljenje, da ga grem iskat«.
»Dovoljenje zavrnjeno«, je odgovoril oficir. »Nočem, da tvegaš svoje življenje za vojaka, ki je verjetno mrtev«.
Ta je kljub temu odšel in se čez nekaj ur vrnil smrtno ranjen, s sabo pa je z nadčloveškimi napori prinesel še truplo svojega prijatelja.
Oficir je bil besen: »Rekel sem ti, da je mrtev. A sedaj nisem izgubil samo njega, ampak bom tudi tebe. Povej mi, ali je bilo vredno, da si šel in prinesel njegovo truplo?«
Umirajoči mož je odvrnil: »Da, bilo je vredno, gospod oficir. Ko sem prišel k njemu, je bil še živ. In rekel mi je: »Jack, vedel sem, da boš prišel«.
Ta zgodba nam je lahko v spodbudo. Če bi brezpogojno zaupali drug drugemu doma, na delovnem mestu, na odgovornih položajih, bi lahko razvili tiste skrite in neslutene talente in zmožnosti, ki tlijo v nas, a pogosto prav zaradi nezaupanja med nami ne pridejo do izraza. Zaupam in verjamem, da je lahko drugače.
