Seneka o vzgoji duha

Rimski filozof Seneka iz 1. stoletja je v svojih pismih pogosto razmišljal o povezavi med telesno in duševno vadbo. Kajti človek ne bo pri polnem zdravju, če bo njegovo telo krepko in utrjeno, v duši pa bo bolehal, je menil. Vsak bi moral zato najprej poskrbeti za svoje duševno zdravje, potem pa šele za telesno. Prava pot za krepitev duševnih moči pa je po njegovem mnenju ob pomoči filozofije – kajti filozofirati mu pomeni enako kot »biti zdrav in se dobro počutiti.«

Medtem ko je večina verjela, da je filozofiranje le prazno besedičenje, razkazovanje svoje širne učenosti in govorniških spretnostih, pa so ji drugi, med katerimi je bil tudi Seneka, priznavali posebno mesto v svojem življenju – filozofija je imela zanje praktično vrednost, saj so v njej videli učiteljico življenja in pot do resnične sreče. »Srečno življenje temelji na dovršenem ukvarjanju s filozofijo, znosno življenje pa že na tem, da se začnemo z njo ukvarjati,« zatrjuje Seneka. Med drugim zapiše tudi, da zanj učene razprave in omikani govori nimajo nobene vrednosti, saj so le skupek izbranih naukov resničnih modrecev in puhla umetnost besedičenja, ki je sama sebi namen. Tak govorec razpravlja zgolj zato, da bi se postavljal pred ljudmi in požel slavo, pri tem pa pozablja, da poanta ni »v besedah, ampak v dejanjih.« Moder človek zato ne bo nikdar zgolj učeni govornik, pač pa bo svoje misli vselej tudi udejanjal in se trudil živeti v skladu s svojim naukom. Non verba, sed facta – »Ne besede, ampak dejanja!« naj bo naše geslo, čeprav se tudi Seneka zaveda, da je včasih izredno težko »vztrajati pri dobrem načelu, kakor si ga šele postaviti. Treba pa je vztrajati in se z neprestanim prizadevanjem krepiti, dokler ne postane iz dobre volje trdna zavest.«

Praktična stran filozofije je torej tista, ki ji podeljuje vrednost in po kateri bi si morali vsi prizadevati: pravi filozof namreč ne bo samo učil druge, kako je treba živeti, pač pa bo to ponazoril z lastnim zgledom. Verba movent, exempla trahunt, pravi latinski pregovor – »besede ganejo, zgledi vlečejo«. Človek se nas sicer lahko dotakne s svojim pričevanjem in naukom ter nas pri tem tudi izredno globoko gane, a njegov zgled je tisti, ki nas bo dokončno prepričal in nas nagovoril, da ga posnemamo. Kajti resnična filozofija, resnična življenjska modrost nas, kot pravi Seneka, »uči delati, ne govoriti.« Filozofija je ljubezen do modrosti, vendar ne do modrosti besed, pač pa do modrosti pravilnega življenja.