Ko govorimo o XXI. stoletju, radi navajamo misel, ki jo pripisujemo francoskemu mislecu Andreju Malreauxu: »XXI. stoletje bo duhovno, ali pa ga ne bo.« Toda kljub temu če z njim soglašamo, da brez duhovnosti ni ne umetnosti in tudi ne širše kulture, pa pred nami ostaja veliko vprašanje: za kašno duhovnost vendarle gre?
Kaže, da je današnji zahodni človek tudi v svoji duhovnosti izrazit iskalec in popotnik. Raziskuje kulture in duhovnost iz pradavnine in rad miselno potuje po zgodovini. Toda rad se poda tudi po različnih krajih in je prevzeti nad duhovnim izkustvom drugih narodov in kultur, ki ga presenečajo z neznano razsežnostjo novega duhovnega izkustva.
Da, duhoven človek XXI. stoletja je izrazit iskalec in romar. Zato je tudi množično oživel stare romarske poti kot so npr. Sv. Jakob v Compostellu, Sv. Martin v Toursu, zato roma v Jeruzalem in Rim.
Sv. Rok, ki danes goduje, nam je zaradi tega še posebej blizu in ga zato slikamo kot tipičnega romarja v Compostello. Vendar pa nam mladenič iz Montpellierja v Južni Franciji razkriva tudi, kakšen je pomen krščanskega romanja. Ko se je odpravil v Rim, se na svojem potovanju ni le potapljal v globine svojega srca, ampak se je tudi ustavljal in stregel kužnim bolnikom. V tej gesti je čudovita simbolika. Nekdo gre iskat sebe in svoje globine, toda na romanju odkrije, da vodi najkrajša pot do notranjosti njegove duše preko reveža ali bolnika, ki je ob njem. Rokova darežljivost se je razširila na se stvarstvo, saj ga po legendi slikamo s psom, ki mu je našel in prinašal kruh. Tako je lahko svetnik tudi preživel in ozdravel od kužne bolezni, ki se je je nalezel ob strežbi bolnikov.
Morda je prav to največje razodetje in pomen vseh romanj in iskanj, da človek najde zvestega prijatelja, četudi ob tem sam veliko žrtvuje in začne živeti predvsem za drugega.
Ko govorimo o XXI. stoletju, radi navajamo misel, ki jo pripisujemo francoskemu mislecu Andreju Malreauxu: »XXI. stoletje bo duhovno, ali pa ga ne bo.« Toda kljub temu če z njim soglašamo, da brez duhovnosti ni ne umetnosti in tudi ne širše kulture, pa pred nami ostaja veliko vprašanje: za kašno duhovnost vendarle gre?
Kaže, da je današnji zahodni človek tudi v svoji duhovnosti izrazit iskalec in popotnik. Raziskuje kulture in duhovnost iz pradavnine in rad miselno potuje po zgodovini. Toda rad se poda tudi po različnih krajih in je prevzeti nad duhovnim izkustvom drugih narodov in kultur, ki ga presenečajo z neznano razsežnostjo novega duhovnega izkustva.
Da, duhoven človek XXI. stoletja je izrazit iskalec in romar. Zato je tudi množično oživel stare romarske poti kot so npr. Sv. Jakob v Compostellu, Sv. Martin v Toursu, zato roma v Jeruzalem in Rim.
Sv. Rok, ki danes goduje, nam je zaradi tega še posebej blizu in ga zato slikamo kot tipičnega romarja v Compostello. Vendar pa nam mladenič iz Montpellierja v Južni Franciji razkriva tudi, kakšen je pomen krščanskega romanja. Ko se je odpravil v Rim, se na svojem potovanju ni le potapljal v globine svojega srca, ampak se je tudi ustavljal in stregel kužnim bolnikom. V tej gesti je čudovita simbolika. Nekdo gre iskat sebe in svoje globine, toda na romanju odkrije, da vodi najkrajša pot do notranjosti njegove duše preko reveža ali bolnika, ki je ob njem. Rokova darežljivost se je razširila na se stvarstvo, saj ga po legendi slikamo s psom, ki mu je našel in prinašal kruh. Tako je lahko svetnik tudi preživel in ozdravel od kužne bolezni, ki se je je nalezel ob strežbi bolnikov.
Morda je prav to največje razodetje in pomen vseh romanj in iskanj, da človek najde zvestega prijatelja, četudi ob tem sam veliko žrtvuje in začne živeti predvsem za drugega.
