Tolikokrat lahko slišimo ali beremo o raznih teorijah zarote, o takšnih ali drugačnih oblikah zavajanja in manipuliranja, da vsaj tu in tam celo zdvomimo nad resničnostjo, v kateri živimo. Morda pa vendarle kakšna zadeva, ki je pricurljala izza kulis, vendarle drži. Tudi če pustimo teorije zarote pri strani. Že ob branju ali poslušanju vsakdanjih novic iz sveta in domovine lahko marsikdaj podvomimo v resničnost informacij, s katerimi so nam pravkar postregli. Je vse to res, ali je vse skupaj samo izdelana resničnost za široke ljudske množice, v ozadju pa se dejansko odvija povsem drugačna zgodba? Če premaknemo pogled z družbenega še na osebni nivo: kolikokrat se nam je že zgodilo, da smo podvomili v nekoga? V pripoved dobrega prijatelja, s katero je skušal opravičiti ali pojasniti neki dogodek; v starše, ko so skušali kakšen dogodek iz družinske zgodovine prikazati v mnogo lepši luči, kot se je resnično zgodil; v pripoved otroka, ki je že nebesedno govorico kazal na to, da se nekaj ne sklada s tem, kar razlaga; lahko pa se je nekje v globini srca pojavil dvom v moževo ali ženino zvestobo ali pristno ljubezen. In še bi lahko naštevali: dvom tu in dvom tam – vse do tiste neskončnosti, ko človek zdvomi nad sabo ter samim smislom bivanja.
Prav v tem nam evangelij današnje nedelje odstira popolnoma drugačno perspektivo. Drzni apostol Peter po Jezusovem pozivu začne hoditi po vodi in se slednjič zaradi dvoma začne potapljati. Jezus ga potegne iz vode in mu zastavi vprašanje: »Malovernež, zakaj si podvomil?« To je dejansko nezaslišano! Peter zdvomi, ne zaupa in ne verjame, da lahko hodi po vodi in da ga Jezus varuje ter skrbi zanj. Tega dvomečega Petra, ki ga Jezus celo ošteje, da je malovernež, slednjič postavi za svojega naslednika, za prvega papeža.
Za vse nas je to več kot očitno sporočilo, da je tudi dvom sestavni del vere, da se moram na svoji poti vere, pri svoji rasti v odnosu z Jezusom, srečevati tudi z dvomi. Dvom torej ni nič napačnega, ampak sestavni del naše vere. Dvom namreč predstavlja preizkušnjo, krizo vere, v kateri in s katero se slednjič moja vera prečiščuje in poglablja, če si le upam soočati z dvomom, v luči zaupanja, da me Jezus varuje. Nenazadnje dvomi in krize v odnosih z našimi bližnjimi tudi predstavljajo možnost in priložnost za poglobitev odnosa. Navadno se dvoma in krize ustrašimo in precej radi pred njim pobegnemo ali se mu vsaj skušamo izogniti. Toda le iskreno soočenje in spopad z dvomom in krizo je tista pot, ki vodi v bolj poglobljen odnos – tako s sočlovekom kot tudi z Bogom.
Tolikokrat lahko slišimo ali beremo o raznih teorijah zarote, o takšnih ali drugačnih oblikah zavajanja in manipuliranja, da vsaj tu in tam celo zdvomimo nad resničnostjo, v kateri živimo. Morda pa vendarle kakšna zadeva, ki je pricurljala izza kulis, vendarle drži. Tudi če pustimo teorije zarote pri strani. Že ob branju ali poslušanju vsakdanjih novic iz sveta in domovine lahko marsikdaj podvomimo v resničnost informacij, s katerimi so nam pravkar postregli. Je vse to res, ali je vse skupaj samo izdelana resničnost za široke ljudske množice, v ozadju pa se dejansko odvija povsem drugačna zgodba? Če premaknemo pogled z družbenega še na osebni nivo: kolikokrat se nam je že zgodilo, da smo podvomili v nekoga? V pripoved dobrega prijatelja, s katero je skušal opravičiti ali pojasniti neki dogodek; v starše, ko so skušali kakšen dogodek iz družinske zgodovine prikazati v mnogo lepši luči, kot se je resnično zgodil; v pripoved otroka, ki je že nebesedno govorico kazal na to, da se nekaj ne sklada s tem, kar razlaga; lahko pa se je nekje v globini srca pojavil dvom v moževo ali ženino zvestobo ali pristno ljubezen. In še bi lahko naštevali: dvom tu in dvom tam – vse do tiste neskončnosti, ko človek zdvomi nad sabo ter samim smislom bivanja.
Prav v tem nam evangelij današnje nedelje odstira popolnoma drugačno perspektivo. Drzni apostol Peter po Jezusovem pozivu začne hoditi po vodi in se slednjič zaradi dvoma začne potapljati. Jezus ga potegne iz vode in mu zastavi vprašanje: »Malovernež, zakaj si podvomil?« To je dejansko nezaslišano! Peter zdvomi, ne zaupa in ne verjame, da lahko hodi po vodi in da ga Jezus varuje ter skrbi zanj. Tega dvomečega Petra, ki ga Jezus celo ošteje, da je malovernež, slednjič postavi za svojega naslednika, za prvega papeža.
Za vse nas je to več kot očitno sporočilo, da je tudi dvom sestavni del vere, da se moram na svoji poti vere, pri svoji rasti v odnosu z Jezusom, srečevati tudi z dvomi. Dvom torej ni nič napačnega, ampak sestavni del naše vere. Dvom namreč predstavlja preizkušnjo, krizo vere, v kateri in s katero se slednjič moja vera prečiščuje in poglablja, če si le upam soočati z dvomom, v luči zaupanja, da me Jezus varuje. Nenazadnje dvomi in krize v odnosih z našimi bližnjimi tudi predstavljajo možnost in priložnost za poglobitev odnosa. Navadno se dvoma in krize ustrašimo in precej radi pred njim pobegnemo ali se mu vsaj skušamo izogniti. Toda le iskreno soočenje in spopad z dvomom in krizo je tista pot, ki vodi v bolj poglobljen odnos – tako s sočlovekom kot tudi z Bogom.
