Vsi tako ali drugače trpimo, se soočamo z izgubami ter končno z umiranjem in smrtjo. Trpljenje zadene tako verujočega kot tudi neverujočega človeka. Glede tega med njima ni razlike. Razlika med njima je samo v tem, kako oziroma na kakšen način se kdo od njiju sooča s trpljenjem in ga prestaja.
Nedavno tega mi je beseda apostola Pavla v zvezi s tem odprla povsem nov pogled. Takole pravi: »Za izgubo imam vse zaradi vzvišenosti spoznanja Kristusa Jezusa, mojega Gospoda […], da bi spoznal njega in moč njegovega vstajenja ter delež pri njegovem trpljenju, pri tem pa postajam podoben njegovi smrti, da kako pridem do vstajenja od mrtvih« (Flp 3,8-11). Nadvse pomenljivo je, da Pavel na prvo mesto postavlja vstajenje in šele nato nadaljuje s trpljenjem in smrtjo. Naše običajno gledanje je prav nasprotno: mi se s trpljenjem največkrat soočamo zgolj iz naše slabotne človeške narave. Apostol pa ne: on »se je znašel v Kristusu« (v. 9) in zato tudi vse zemeljsko življenje doživlja iz izkušnje odrešenega, novega, vstalega človeka. Prav zaradi tega se v svojem življenju s trpljenjem in umiranjem ni soočal iz lastnih moči, temveč iz novega življenja v Kristusu. Pavel po veri vanj že tukaj in zdaj izkuša, da smrt nad njim nima več moči. In enako se dogaja v vsakem krščenem človeku, kajti po krstu je že deležen Kristusovega vstajenja. »Saj vemo, da Kristus, potem ko je bil obujen od mrtvih, več ne umre; smrt nad njim nima več oblasti« (Rim 6,9). Enako velja za nas.
Če bomo skušali premagovati trpljenje z našimi človeškimi napori, bomo slej ko prej kapitulirali. Če ne prej, se bo to zgodilo v trenutku naše smrti. Po veri v Kristusa pa imamo zagotovilo novega življenja: ker smo pri krstu sprejeli Kristusa za našega Gospoda in se znašli v njem, trpljenje, življenjske tegobe in končno smrt sama – kljub njihovi dejanski teži, ki jo ob njih občutimo – nad nami nimajo več moči. Tako apostolove besede verujočega uvajajo v resničnost novega življenja v Kristusu, zato ga tudi trpljenje in smrt ne moreta uničiti, neverujočemu pa so lahko v izziv, da se je s trpljenjem in smrtjo mogoče soočati tudi drugače kot zgolj po človeško.
Vsi tako ali drugače trpimo, se soočamo z izgubami ter končno z umiranjem in smrtjo. Trpljenje zadene tako verujočega kot tudi neverujočega človeka. Glede tega med njima ni razlike. Razlika med njima je samo v tem, kako oziroma na kakšen način se kdo od njiju sooča s trpljenjem in ga prestaja.
Nedavno tega mi je beseda apostola Pavla v zvezi s tem odprla povsem nov pogled. Takole pravi: »Za izgubo imam vse zaradi vzvišenosti spoznanja Kristusa Jezusa, mojega Gospoda […], da bi spoznal njega in moč njegovega vstajenja ter delež pri njegovem trpljenju, pri tem pa postajam podoben njegovi smrti, da kako pridem do vstajenja od mrtvih« (Flp 3,8-11). Nadvse pomenljivo je, da Pavel na prvo mesto postavlja vstajenje in šele nato nadaljuje s trpljenjem in smrtjo. Naše običajno gledanje je prav nasprotno: mi se s trpljenjem največkrat soočamo zgolj iz naše slabotne človeške narave. Apostol pa ne: on »se je znašel v Kristusu« (v. 9) in zato tudi vse zemeljsko življenje doživlja iz izkušnje odrešenega, novega, vstalega človeka. Prav zaradi tega se v svojem življenju s trpljenjem in umiranjem ni soočal iz lastnih moči, temveč iz novega življenja v Kristusu. Pavel po veri vanj že tukaj in zdaj izkuša, da smrt nad njim nima več moči. In enako se dogaja v vsakem krščenem človeku, kajti po krstu je že deležen Kristusovega vstajenja. »Saj vemo, da Kristus, potem ko je bil obujen od mrtvih, več ne umre; smrt nad njim nima več oblasti« (Rim 6,9). Enako velja za nas.
Če bomo skušali premagovati trpljenje z našimi človeškimi napori, bomo slej ko prej kapitulirali. Če ne prej, se bo to zgodilo v trenutku naše smrti. Po veri v Kristusa pa imamo zagotovilo novega življenja: ker smo pri krstu sprejeli Kristusa za našega Gospoda in se znašli v njem, trpljenje, življenjske tegobe in končno smrt sama – kljub njihovi dejanski teži, ki jo ob njih občutimo – nad nami nimajo več moči. Tako apostolove besede verujočega uvajajo v resničnost novega življenja v Kristusu, zato ga tudi trpljenje in smrt ne moreta uničiti, neverujočemu pa so lahko v izziv, da se je s trpljenjem in smrtjo mogoče soočati tudi drugače kot zgolj po človeško.
