Ob današnjem razmišljanju bi se, dragi poslušalci in cenjene poslušalke, najraje ugriznila v jezik, a potem bi iz vaših radijskih sprejemnikov donela samo gluha tišina. Z obračanjem jezika ne želim nikogar prizadeti, zato bom nadaljevala. Prej omenjena fraza »ugrizniti se v jezik« je samo ena izmed mnogih s sestavino jezik, ki nas opozarja, da moramo biti pri uporabi jezika previdni.

Več ali manj sem v življenju, ko bi morala stegnití jezik, ta gibljiv mišičnat organ v ustni votlini, držala za zobmi. Še vedno pazim, da to, kar govori moj jezik, čuti tudi srce.

Res je, da moj jezik, kadar pridem na svoj račun, teče kakor mlin. A trudim se, da bi mlel samo dobro. In da si sedaj ne predstavljate mojega govorjenja kot prazno, brezciljno in neumno igro besed, ki iz mojih ust letijo na vse strani.

Bojim se predolgih, opravljivih in obrekljivih jezikov, ki me s svojo kačjo strupenostjo še vedno prizadenejo. Takrat se umaknem in zaprem: kot lotosov cvet, ki si ga je indijski narod izbral za simbol čistosti, lepote in popolnosti. Ta prelepa cvetlica zraste iz blatnega dna močvirja in v soju sončnih žarkov razpne svoje čudovite cvetne liste. Ko sonce zaide, se cvet zapre in počaka, da ga pobožajo sončni žarki naslednjega jutra.

Tudi naše življenje je lahko včasih težko in umazano, mogoče je marsikdo izmed nas zrasel iz blatnega dna. Zato smo toliko bolj občutljivejši na krivice, ki se nam dogajajo in nas nabrušeni jeziki prizadenejo vedno znova in znova. Pri čemer pa nam čutilo, ki je prav blizu jezika, prav nič ne pomaga.

Vsaj pri meni fraza »skozi eno uho noter, skozi drugo ven« ne zaleže. Tako nam navadno svetujejo naši prijatelji, ko jim potožimo, da so nas strupene besede prizadele.

Spoštovani, pred nami je koledarsko nekoliko lahkotnejši čas. Čas, ko bo lahko vaš jezik okušal slanost morja ali pa vam bo zaradi gorskega napora molel iz ust. Za mnoge pa tudi čas, ko se boste umaknili v samoto in se nekoliko odpočili. Stran od človeške navlake in jezikovne zlobe, ki se, priznam, tudi mene kdaj loti.

Tako kot za lotosov cvet, je tudi za našo duhovno rast potreben čas. Čas, da spoznamo in uvidimo, kaj delamo prav in kaj narobe. Čas, da spoznamo s čim koga prizadenemo in zakaj nas je nekdo s svojim govorjenjem prizadel, dregnil v našo rano in nam s tem prizadel bolečino.

Človeški jezik nam omogoča sporazumevanje, tudi živali poznajo svojega: od delovnih čebel do ptic. Slednje znajo čivkati, peti … kdaj pa kdaj, ko jim ni po godu, tudi vreščijo. Njihovi, neprijetni glasovi izražajo vznemirjenost, bolečino. Tako kot naši.

Naj se od vas danes poslovim z besedami psalmista, ki pravi: »Zadržujte svoj jezik od zla, / svoje ustnice od zvijačnega govorjenja.

Ob današnjem razmišljanju bi se, dragi poslušalci in cenjene poslušalke, najraje ugriznila v jezik, a potem bi iz vaših radijskih sprejemnikov donela samo gluha tišina. Z obračanjem jezika ne želim nikogar prizadeti, zato bom nadaljevala. Prej omenjena fraza »ugrizniti se v jezik« je samo ena izmed mnogih s sestavino jezik, ki nas opozarja, da moramo biti pri uporabi jezika previdni.

Več ali manj sem v življenju, ko bi morala stegnití jezik, ta gibljiv mišičnat organ v ustni votlini, držala za zobmi. Še vedno pazim, da to, kar govori moj jezik, čuti tudi srce.

Res je, da moj jezik, kadar pridem na svoj račun, teče kakor mlin. A trudim se, da bi mlel samo dobro. In da si sedaj ne predstavljate mojega govorjenja kot prazno, brezciljno in neumno igro besed, ki iz mojih ust letijo na vse strani.

Bojim se predolgih, opravljivih in obrekljivih jezikov, ki me s svojo kačjo strupenostjo še vedno prizadenejo. Takrat se umaknem in zaprem: kot lotosov cvet, ki si ga je indijski narod izbral za simbol čistosti, lepote in popolnosti. Ta prelepa cvetlica zraste iz blatnega dna močvirja in v soju sončnih žarkov razpne svoje čudovite cvetne liste. Ko sonce zaide, se cvet zapre in počaka, da ga pobožajo sončni žarki naslednjega jutra.

Tudi naše življenje je lahko včasih težko in umazano, mogoče je marsikdo izmed nas zrasel iz blatnega dna. Zato smo toliko bolj občutljivejši na krivice, ki se nam dogajajo in nas nabrušeni jeziki prizadenejo vedno znova in znova. Pri čemer pa nam čutilo, ki je prav blizu jezika, prav nič ne pomaga.

Vsaj pri meni fraza »skozi eno uho noter, skozi drugo ven« ne zaleže. Tako nam navadno svetujejo naši prijatelji, ko jim potožimo, da so nas strupene besede prizadele.

Spoštovani, pred nami je koledarsko nekoliko lahkotnejši čas. Čas, ko bo lahko vaš jezik okušal slanost morja ali pa vam bo zaradi gorskega napora molel iz ust. Za mnoge pa tudi čas, ko se boste umaknili v samoto in se nekoliko odpočili. Stran od človeške navlake in jezikovne zlobe, ki se, priznam, tudi mene kdaj loti.

Tako kot za lotosov cvet, je tudi za našo duhovno rast potreben čas. Čas, da spoznamo in uvidimo, kaj delamo prav in kaj narobe. Čas, da spoznamo s čim koga prizadenemo in zakaj nas je nekdo s svojim govorjenjem prizadel, dregnil v našo rano in nam s tem prizadel bolečino.

Človeški jezik nam omogoča sporazumevanje, tudi živali poznajo svojega: od delovnih čebel do ptic. Slednje znajo čivkati, peti … kdaj pa kdaj, ko jim ni po godu, tudi vreščijo. Njihovi, neprijetni glasovi izražajo vznemirjenost, bolečino. Tako kot naši.

Naj se od vas danes poslovim z besedami psalmista, ki pravi: »Zadržujte svoj jezik od zla, / svoje ustnice od zvijačnega govorjenja.

Alenka Veber