Na današnji dan leta 1870 se je v Velikih Laščah rodil skladatelj in pedagog JOSIP PAVČIČ. Glasbeno se je najprej izobraževal v šoli Filharmonične družbe v Ljubljani, nato pa na Dunaju. Tam je tudi leta 1901 opravil državni izpit iz klavirja in solopetja. Sodi med skladatelje, ki so kot zapozneli romantiki vtisnili svojim skladbam slovenske značilnosti. Našo glasbo je obogatil z deli za zbore, s klavirskimi skladbami, posebno didaktičnimi, in s samospevi. Najpriljubljenejši med temi so skomponirani po Župančičevih pesmih in se odlikujejo z izvirno melodiko, domiselnim harmonskim stavkom, jasno obliko in izdelano klavirsko spremljavo. Uglasbitve Župančičevih otroških pesmi Josipa Pavčiča so zaradi pristnega humorja izjemne v slovenski glasbeni literaturi.
—–
DAMIR FEIGEL je na Dunaju študiral pravo, a je študij kmalu opustil in se posvetil knjižnemu, novinarskemu in uredniškemu delu. Že pred prvo svetovno vojno je med drugim urejal mesečnik “za negovanje zdravja po Kneipovem sestavu za pouk, vzgojo otrok in zabavo” Knajpovec, sodeloval pri liberalnem časopisu Soča in bil tajnik napredne Zveze narodnih kulturnih društev. Tudi v času v med obema vojnama je sodeloval pri več časnikih, s pisateljem Francetom Bevkom sta urejala knjižni program in koledar pri Goriški matici, v dobi fašizma pa je bil Feigel pomemben kulturni delavec na Primorskem.
Po drugi svetovni vojni je bil med drugim odgovorni urednik obnovljenega glasila Demokratične fronte Slovencev v Italiji Soča. Objavil je petnajst knjig; pisal je predvsem humoristično prozo, bil pa je tudi vidnejši začetnik izrazito vizionarske domače znanstvene fantastike. Njegova najbolj znana šaljiva dela so Pol litra vipavca, Po strani klobuk, Pasja dlaka in Faraon v fraku. Damir Feigel se je rodil na današnji dan leta 1879 v Idriji.
——
Manjša kraška jama Divje babe visoko nad dolino reke Idrijce je pred dobrima dvema desetletjema postala pomembno paleolitsko najdišče z ostanki človeškega bivanja v kameni dobi. V dvanajst metrov debeli plasti usedlin so arheologi naleteli na številne ostanke orodja in orožja iz kamene dobe, oglja in ognjišč. Na današnji dan leta 1995 so blizu ognjišča v plasti, stari najmanj 45.000 let, našli okrušeno kost, ki se je pozneje izkazala za stegnenico jamskega medveda.
Dolga je bila okoli deset centimetrov, na obeh koncih odlomljena, na sredini pa je imela dve luknjici, ki nista bili posledica živalskega ugriza ali roparskih krempljev, ampak narejeni s kamnitim orodjem. Ugotovili so, da gre za poškodovano piščal, na katero se je dalo po rekonstrukciji celo piskati. Tako so naši arhelogi odkrili bržkone najstarejšo piščal na svetu, saj je radiokarbonska analiza pokazala, da je stara vsaj 45.000 let.

Pavle Jakopič